Pestro dogajanje na oglaševalskem razsodišču

Pritožbi sta se nanašali na prepoznavnost oziroma označevanje oglaševanja (naročenih in plačanih vsebin) ter navajanje naročnika oziroma oglaševalca. Tako v primeru oglaševanja Subrine Professional družbe Ilirija kot tudi oglaševanja družbe Acron, ki skrbi za znamki bags&more in Riesenthel, je sodišče pritrdilo pritožniku potrošniku. Presodilo je, da sta pritožbi utemeljeni.

Oglaševalsko razsodišče je namreč prejelo pritožbo potrošnika na oglaševanje vplivnice Adrijane Dimec v sodelovanju z znamkami Subrina Professional, Bags&more in Riesenthel.

Ta je na družbenem omrežju Instagram objavila vsebine, ki niso jasno prepoznavne kot naročene in plačane oziroma objavljene za drugo obliko nadomestila, torej kot oglaševanje. Vplivnica Adrijana Dimec je vse pritožbe zavrnila kot neutemeljene s širšimi obrazložitvami. Zagovarjala se je, da s sledilci vedno odkrito govori o svojih naročnikih (ki so večinoma stalni). Pogosto je pripravila tudi posebne objave, da je sledilcem pojasnila, kako potekajo sodelovanja z njimi. V obliki mini ankete na svojem profilu pa je celo preverjala, ali je sledilcem jasno, da gre za naročeno sodelovanje. V veliki večini so temu pritrdili. »Zavezana je transparentnosti, zaveda se tudi svoje odgovornosti. Za vsa sodelovanja izda račun – tudi za tista v obliki kompenzacije –, plača davek, ničesar ne skriva,« so ji v obrambo zapisali njeni pravni zagovorniki. Oglaševalci v svojih odgovorih na očitke v pritožbah niso niti zavrnili kot neutemeljene, niti jim niso pritrdili. Oglaševalsko razsodišče je kljub temu ugotovilo, da je pritožba potrošnika utemeljena, in zato javno pozvalo oglaševalca in vplivnico, naj prenehata z objavljanjem oglaševanja, ki je bilo predmet presoje.

Z zavrnitvijo ugovora na razsodbo se je zaključilo tudi odločanje v primeru pritožbe na oglaševanje mobilnih paketov NAJ Telekoma Slovenije z uporabo trditve »Prepričajte se v zanesljivost najboljšega omrežja!«. Pritožba je bila oddana s strani družbe A1 Slovenija, ki je ocenila, da gre za zavajajoče oglaševanje. Meni, da oglas krši načela poštenosti, resničnosti in dokazljivosti Slovenskega oglaševalskega kodeksa (SOK). »Telekom Slovenije v predmetnem oglaševanju trdi, da ima najboljše omrežje, pri čemer trditev prikaže na način, ki vzbuja napačen vtis, da je trditev objektivno in tehnično dokazljivo dejstvo – preko raziskave, ki pa je subjektivna,« navajajo v A1 Slovenija. Pritožnik tudi trdi, da raziskava zavaja potrošnike, povzroča zmedo na trgu, poleg tega pa je zastarela.

Oglaševalsko razsodišče je na podlagi ogleda oglaševanja paketov NAJ Telekoma Slovenije, na katerega se pritožba nanaša, ter navedb v pritožbi in v odgovoru oglaševalca presodilo, da video /  TV oglas, ki vključuje trditev »prepričajte se v zanesljivost najboljšega omrežja«, v primeru, ko se predvaja na televizijskih programih, ni v skladu z določili 3.3. člena Slovenskega oglaševalskega kodeksa (SOK). Oglaševalsko razsodišče je ob tem ugotovilo, da trditve »najboljše omrežje« po njeni naravi ni mogoče enačiti na primer s trditvijo o najhitrejšem omrežju oz. podobnem presežnem statusu storitve, ki jo potrošnik v prvi vrsti dojema kot trditev, ki temelji na tehničnem merjenju. V primeru trditve »najboljše« gre v večji meri za trditev, ki se nanaša na izkustvo uporabnikov. Zato je percepcija / mnenje uporabnikov v takem primeru z vidika potrošnika relevantno. Ker pa gre za smelo / absolutno trditev na visoko konkurenčnem telekomunikacijskem trgu, je Oglaševalsko razsodišče presodilo, da bi moralo biti jasno in takoj razvidno, da gre za trditev, ki temelji na mnenju uporabnikov, in to ne glede na izbrani komunikacijski kanal. Oglaševalec je v drobnem tisku v okviru video oglasa sicer navedel raziskavo, na kateri trditev temelji ter ob zaključku oglasa potrošnike tudi napotil na dodatne vire informacij, vendar pa drobni tisk v primeru, ko se video oglas predvaja na TV programih ali na običajno velikih zaslonih, ni berljiv, pomembnega in potrebnega pojasnila »po mnenju uporabnikov« k trditvi pa potrošnik / gledalec zato ne zazna. To pa ni v skladu z določili 3.3. člena SOK, posledično bi trditev lahko bila zavajajoče narave zaradi opustitve pomembne informacije. Drugih, v pritožbi očitanih kršitev, pa Oglaševalsko razsodišče v postopku presoje ni prepoznalo.