Ustrezno financiranje je ključno za uspešnost javnih medijev

Med glavnimi ugotovitvami poročila so naslednje:

• V 25-ih državah znotraj EBU (kar je 44 odstotkov) so v času opravljanja raziskave državljani plačevali RTV-naročnino.
• Naročnina ostaja glavni vir financiranja javnih medijev, saj zagotavlja 21,9 milijarde evrov ali 60 odstotkov celotnega financiranja javnih medijev na celotnem območju EBU.
• Naročnina se je v mnogih evropskih državah nedavno spremenila ali znižala, v nekaterih državah pa razmišljajo o njeni ukinitvi.

Naročnine sicer povprečno evropsko gospodinjstvo stanejo 33 centov na dan, kar znese okoli 121 evrov na leto, v državah Evropske unije pa je znesek nekoliko višji, in sicer 135 evrov na leto (v primerjavi s plačljivimi televizijami je to seveda precej manj). Ta znesek v povprečju predstavlja le 0,4 % BDP na prebivalca. Pojavljajo se številni pozivi, da naj bi se naročnine še znižale.

Najbolj so razširjene v Zahodni, najmanj v Jugovzhodni Evropi 

Plačevanje nročnin je najbolj razširjeno v Zahodni Evropi. Sistem naročnin deluje v 25-ih od 56-ih držav, kar je 44 odstotkov, številka pa naraste na točno polovico, če upoštevamo le države Evropske unije. Najnovejše spremembe v državah, kjer plačujejo naročnine, so bile ukinitve v Romuniji in Severni Makedoniji leta 2017, francosko govoreči skupnosti v Belgiji januarja 2018, na Švedskem januarja 2019 in na Norveškem januarja 2020. Naročnino bodo kmalu umaknili z vseh nordijskih trgov, v Zahodni Evropi in sredozemskih državah pa je zelo razširjena (z izjemo Španije in držav Beneluksa). Naročnino plačujejo tudi v večini držav v južnem Sredozemlju (kot so Alžirija, Egipt, Maroko, Jordanija in Tunizija), kjer pa zneski na splošno niso visoki in se javni mediji večinoma zanašajo na dodatna državna sredstva.

Razmere so bolj pestre v jugovzhodni Evropi, kjer ni uveljavljene tradicije naročnin, javni mediji pa so močno odvisni od države in subvencij.

Z naročnino se delno financirajo tudi druge dejavnosti

Naročnina pogosto ne pripade v celoti mediju, ampak z njo delno financirajo tudi druge avdiovizualne dejavnosti, v nekaterih primerih pa tudi nemedijske ustanove. Prerazporeditev sredstev je eno od ponavljajočih se vprašanj, na katere opozarjajo tisti, ki se s tem načinom ne strinjajo.

Del denarja od naročnin pogosto prejmejo tudi regulativni organi za radiodifuzijo, drugi izdajatelji televizijskega programa, nekatere vladne službe in kinematografske in druge avdiovizualne dejavnosti (v letu 2019 so to opazili v Franciji, kjer je bilo 2,3 % dodeljenih avdiovizualnemu arhivu, v Sloveniji, kjer sta bila 2 % dodeljena Slovenskemu filmskemu centru, in na Hrvaškem, kjer je bilo 1,8 % dodeljenega Hrvaškemu avdiovizualnemu centru).

Poročilo nadalje ugotavlja, da je ustrezno financiranje ključno za uspešnost javnih medijev. Višja kot je naročnina, večji je tržni delež javnih medijev na njihovih domačih trgih. To naj bi jasno govorilo v prid zagotavljanju trajnih in stabilnih virov financiranja. Dejstvo, da je višina naročnine povezana z uspešnostjo javnega medija, pa sproža nekaj vprašanj – na primer, ali so dobro financirane ustanove bolj nagnjene k razvoju privlačnega, inovativnega programa, ki jim omogoča boljše delovanje na njihovem trgu. Ali, nasprotno, so tudi najbolje pozicionirane organizacije na trgih bolje oborožene za pogajanja s politično sfero za ustrezno naročnino.

Komu plačujejo naročnino? Ponekod tudi pošti.  

Zanimivo je, da je načinov, kako države zaračunavajo naročnino, kar nekaj, med njimi pa so glavni štirje: naročnino »pobira« sam medij, včasih pa tudi dobavitelji električne energije, poštni operaterji ali davčni organi. Najbolj razširjeno je zaračunavanje preko dobaviteljev električne energije, kar je v praksi v 12-ih od 25-ih držav. V sedmih državah EBU (med njimi je tudi Slovenija) zbiranje neposredno ali posredno uveljavlja javni medij sam, v treh državah to počne pošta, v nekaterih drugih pa davčni organi, javna uprava ali zasebna podjetja.

Prilagajanje trendom

Število držav, ki se zanašajo na najbolj tradicionalno opredelitev plačevanja naročnine na podlagi radijskih in televizijskih sprejemnikov, se iz leta v leto zmanjšuje. Ker se prilagajajo novim trendom, 68 odstotkov držav naročnino povezuje tudi z uporabo povezanih naprav.

Vprašanje, ki se pogosto pojavlja, je tudi, kaj je sploh opredeljeno kot gospodinjstvo. V skoraj dveh tretjinah držav EBU je za namene plačevanja naročnine gospodinjstvo opredeljeno kot skupina oseb, ki si delijo stanovanjsko enoto. V takšnih primerih je potrebno naročnino plačati le enkrat, v tretjini držav pa morajo gospodinjstva z več stanovanji plačati več naročnin.

Naročnino na različne načine plačujejo tudi v veliki večini podjetij (tega so oproščena le podjetja na Danskem in v Albaniji) – v Sloveniji na primer se višja naročnina zaračunava za televizijske in radijske sprejemnike, namenjene javni rabi.