Zakaj globalne znamke tako slabo komunicirajo z mediji?
Sprašujemo se, od kod številnim multinacionalkam težnja po skrivanju informacij in želja po nadzoru medijskih objav.
David von Diemar/Unsplash
Fantazma odprtosti
»Ne dajemo intervjujev« je pogost odgovor iz ust predstavnikov globalnih znamk, predvsem tehnoloških velikanov. Ali pa odpoved sprva dogovorjenega intervjuja, češ da je to – kar nenadoma – politika podjetja. Včasih vas osrečijo z odgovorom, ki ni odgovor. Gre za skupek »zlajnanih« floskul, ki vključujejo frazo »to je odlično vprašanje«, po čemer je znana Facebookova direktorica Sheryl Sandberg. Bi lahko torej na »odlično« ali »pomembno« vprašanje vsaj smiselno odgovorili? Nemalokrat smo doživeli primer, ko je predavatelj na govorniškem odru poln besed, kako je »odprt za vsa vprašanja«, a le do takrat, ko ob dejanskem vprašanju le zamahne z roko in pove, da ne sme komunicirati z mediji.
Podobne težave smo v preteklosti imeli z Googlom, Facebookom, Spotifyjem in zdaj z Ikeo. Na videz prijazna in odprta, »kupci so naši deležniki« itd., podjetja pogosto spominjajo na diktatorske voditelje, ki z mediji komunicirajo, kadar sami hočejo, ki medijem in posledično ljudem (kupcem) povedo in sporočajo samo informacije, ki jih želijo sami širiti in ki na – neprijetna vprašanja – ne odgovarjajo.
Pri Ikei so nas pri pripravi člankov ta teden odpravili z »za ta vprašanja je še prezgodaj«. Kako so lahko vprašanja prezgodnja, prepozna, kakršna koli?
V procesu odpiranja trgovin v Sloveniji bo želela Ikea čim več objav in prispevkov, zdaj, ko mi nekaj želimo od njih, pa jim je to odveč.
Že pred skoraj desetletjem so se s podobnimi vprašanji ukvarjali pri The Atlanticu v prispevku »The Powerful Control Media Coverage, Not Journalists«. »Resne razprave so nezaželene. Gre za neke vrste odprtost, ki pa je bolj fantazma,« so zapisali.