Iz revije SaMMozavestno: »Vloga Urške je bila zame velik igralski izziv«

V njem je v vlogi Urške blestela Sara Briški Cirman, bolj znana pod umetniškim imenom Raiven, ki pravi, da ji je vloga prinesla predvsem igralske izzive.

Raiven so starši v glasbeno šolo vpisali pri petih letih, od takrat pa je bila ves čas vpeta v glasbo, za katero pravi, da ji resnično osmišlja življenje. Iz solo petja, torej opere, je zaključila tudi magistrski študij, z muzikalom pa se je v okviru Povodnega moža srečala prvič.

K sodelovanju v muzikalu me je najprej povabila Neisha (avtorica glasbe, op. p.), pozneje pa so v stik z menoj stopili še s strani produkcijske ekipe. Glede na to, da takšen projekt zahteva velik časovni vložek z moje strani, sem si pred potrditvijo projekta vzela nekaj časa. Na potrditev sodelovanja je vplivala predvsem moja želja po igralskih izzivih, ki mi jih je vloga Urške vsekakor prinesla.

Z Urško imava resnično zelo malo skupnega. Ravno zaradi tega je bila zame toliko večji igralski izziv. Ta lik zahteva določeno mero plehkosti, ki sem jo v sebi težko našla in sem ravno zaradi tega na začetku študija vloge imela rahle težave s poistovetenjem z njo. Seveda se skozi predstavo lik razvija, kar mi je pri Urški najbolj všeč. Drznem si celo reči, da se od vseh likov v predstavi najbolj razvije, pridobi na globini.

Foto: Mankica Kranjec

Ne bi rekla, da sem čutila pritisk, mi je pa bilo v veliko veselje nastopiti na tako kultnem festivalu.

V Križankah sem nastopila že dober mesec pred predstavo, na obletnici Vala 202, in ta nastop je bil zame eden od najlepših letošnje sezone. V veliko čast mi je bilo nastopiti z vsemi glasbenimi kolegi, nekateri med njimi so resnično že prave legende slovenske glasbene scene, zato je bil moj nastop z avtorsko glasbo v takšni družbi toliko večja potrditev. Polne Križanke pa vsekakor prinesejo posebno energijo, ki je ne pozabiš zlahka. Še posebej, če je občinstvo stoječe.

Foto: Tjaša Barbo

Moram priznati, da se za to zvrst nikoli nisem posebej zanimala. Do nje imam sicer veliko spoštovanje, da ne bo pomote. Pred tem sem lani sodelovala v opereti Candide, ki izredno spominja na muzikal, ravno zaradi avtorja Leonarda Bernsteina, ki je med drugim napisal tudi sloviti muzikal West Side Story. V Candidu sem v okviru svojega študija na Akademiji za glasbo odpela vlogo old lady v Cankarjevem domu. V tej zvrsti nikakor nisem domača, hkrati pa je tudi muzikal Povodni mož daleč od konvencionalnega broadwayskega muzikala. V njem se čuti močan vpliv pop rock glasbe, ki jo ustvarja Neisha, ki pa je mojemu vokalu v tem trenutku tudi bolj blizu.

Čeprav sem solo ustvarjalka, na svojih koncertih nikoli ne nastopam sama. Prvih pet let kariere sem ob sebi imela petčlanski band, zadnja leta na odru ustvarjam s čelistom in violinistom. Večkrat so me na mojih koncertih spremljali še plesalci in didžejka. Na odru torej že od nekdaj ne nastopam sama in mi ustvarjanje z ekipo v muzikalu nikakor ni bilo tuje. Konec koncev petje v operi zahteva enako ekipno delo kot v muzikalu.

Kot sem že omenila, so igralske zahteve muzikala enake kot v operi, zato sem tega že vajena. Na akademiji sem imela več predmetov, povezanih z igro, nekaj plesnih in igralskih predmetov smo pevci opravljali celo na AGRFT-ju. Poleg tega sem leta 2018 v igralski vlogi Kassandre nastopila v Evripidovi drami Trojanke v SNG Nova Gorica. Predstavo igram še v tej sezoni januarja v Trstu, zato je igra stalna spremljevalka mojega pevskega poklica.

Moda je še en kanal za izražanje. Z oblačili se ljudem predstaviš, še preden odpreš usta, zato se mi zdi vizualna podoba posameznika izredno pomembna. To ne pomeni, da mora biti vsak od nas oblečen po zadnjih trendih, je pa neka urejenost vsekakor pokazatelj tega, kako in koliko poskrbiš zase.

Črn puli.

S strani njihove oglaševalske agencije sem bila na dogodek in k sodelovanju povabljena kot vplivnica. V tem pogledu pa imava z Urško iz Povodnega moža vseeno nekaj skupnega (smeh).

Raiven je na H&M-ovem dogodku blestela v električno modrem hlačnem kostimu. »Včasih sem žive barve nosila na glavi, zadnja leta jih raje oblečem. Bleščice in futuristični stajlingi so v začetkih moje kariere močno pripomogli k moji prepoznavnosti in tale kolekcija mi na nek način obudi spomine iz časov mojega prvega albuma Magenta,« je povedala pevka. (Foto: Žiga Intihar) 

Ne, moja primarna dejavnost je vedno bila in bo povezana z glasbo. Tovrstna sodelovanja potrdim nekajkrat na leto, če se mi priložnost zdi zanimiva in v povezavi z mojo javno podobo. »Influencerska« plat mojega poklica je določen del poti glasbenika v današnjih časih. Moja vizualna podoba vsekakor daje prostor za tovrstna sodelovanja, nikakor pa se v vlogi vplivnice ne vidim na dolgi rok oz. se v tej vlogi vidim le ob redkih priložnostih.

Delno sem na to vprašanje že odgovorila. Iskreno rečeno, vplivneže vidim kot prodajalce. S tem ne mislim nič slabega, ker smo do neke mere prodajalci tudi glasbeniki oz. imamo za ta del našega poklica ljudi, ki prodajo opravijo namesto nas. Težko pa spregledam dejstvo, da jim glavni vir dohodka predstavlja ravno prodaja raznih izdelkov, ki v primeru slovenskih vplivnežev nimajo kaj dosti povezave med seboj. Sama sem se že pred nekaj časa odločila, da bom na družbenih omrežjih sledila ustvarjalcem z vsebino, ki izobražujejo, in takšnim, od katerih se lahko nekaj naučim. Sledim raznim psihoterapevtom, glasbenikom, kuharjem ... V redkih primerih tudi modnim ozaveščencem, ampak večinoma tujim, ki imajo dejansko pristen stik z modnimi hišami v tujini in so del tednov mode po Evropi.

Seveda je pomembna. Rekla bi, da je stopnja pojavnosti glasbenika na družbenih omrežjih odvisna tudi od tipa glasbe, ki jo ustvarja. Je pa skoraj za vsakega mladega umetnika skorajda nujna. Sama največ uporabljam Instagram, ki je avtomatično povezan z mojo stranjo na Facebooku. 

Za moj piar seveda skrbijo ljudje, s katerimi sodelujem in se ukvarjajo predvsem s promocijo moje glasbe v raznih oddajah, revijah, na radijskih postajah. Za svoja omrežja pa že od nekdaj skrbim sama, ker sem mnenja, da je prav osebna nota, ki jo ponujajo družbena omrežja, tista, ki pritegne sledilce.

Mislim, da je na meni oz. v meni veliko več zanimivega kot samo moja barva las. Verjamem, da je bila na začetku moje kariere prav roza barva las tista, ki je pripomogla k temu, da so me opazili. Sem pa čez leta ugotovila nekaj izredno pomembnega: lahko je doseči, da si opažen. Za to, da si opažen, moraš biti samo malce ekscentričen. Biti nekdo, ki si ga ljudje zapomnijo, pa je popolnoma druga zgodba.

Nase nikoli nisem gledala kot na blagovno znamko. Svojo prvo skladbo sem izdala pri sedemnajstih letih, prav tako sem si takrat izbrala svoje umetniško ime. Seveda pri teh letih nisem imela o ustvarjanju blagovne znamke nobenega omembe vrednega pojma. Logično je, da sem do danes, ko sem stara 26, sodelovala z veliko ljudmi in marsikdo me je videl izključno kot blagovno znamko. Mislim pa, da je prav to, kako sem se razvijala kot umetnica, dokaz, da sem kot Raiven vedno delovala spontano, kar pa ne pomeni, da sem delovala brezglavo ali pa nepremišljeno. Način, kako, kdaj in kakšno glasbo sem ustvarjala, kaj sem oblekla in kaj sem povedala v svojih intervjujih, pa je vedno izhajal iz mojega trenutnega počutja in je odraz dogodkov, ki so se mi v določeni točki življenja zgodili. Velikokrat sem slišala, da so me ljudje označili kot nekoga, ki je glasnik za vse, ki so drugačni. Kar je do neke mere res, po drugi strani pa izredno preziram drugačnost brez konteksta in vsebine.

Trenutno se predvsem pripravljam na vlogo v ljubljanski operni hiši. V Offenbachovi operi Orfej v peklu bom odpela vlogo Javnega mnenja, česar se izredno veselim. Čakajo me še novi koncerti v okviru mojega projekta elektro-opere in pa seveda predstave Povodnega moža, praznični nastopi v Postojnski jami in novi operni projekti. Ob tem si moram vedno vzeti še čas za svoje učence petja in pa seveda za študij psihoanalize na Univerzi Sigmunda Freuda. 

Članek je bil objavljen v jesenski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko prelistate tu.