Krmarjenje po svetu Metinih platform

Njeno znanje o Metini »družini aplikacij« je neizmerno, o čemer smo se lahko prepričali tudi na njenih nastopih in delavnicah, ki jih izvaja.

Kljub temu, da sta Meta in Httpool z letošnjim septembrom prekinila partnerstvo v Sloveniji in na Baltiku, Httpool še vedno trži njihove aplikacije – Facebook, Instagram, Messenger in WhatsApp – v številnih drugih državah po svetu. Skrb za trženje Metine »družine aplikacij« na štirinajstih trgih so pred nekaj meseci zaupali mladi, komaj 31-letni Evi Škedelj, ki je v zgolj nekaj letih pod okriljem Httpoola napredovala do globalne vodje. Kljub takšnemu kariernemu pospešku sogovornica deluje skromno in prizemljeno, predvsem pa je opazno, da resnično obvlada svoje delo in do potankosti pozna delovanje družbenih omrežij, za katere je odgovorna. Kot pravi, pri svojem delu zagovarja »sveto trojico«: če je nekaj dobro za podjetje, ekipo in stranke, bodo to tudi izvajali – če je treba, tudi 110-odstotno. S tega vidika ji Httpool v nekaterih pogledih še vedno deluje kot start-up, kar je miselnost, ki je blizu tudi Evi Škedelj – dokler je delo opravljeno in so stranke zadovoljne, je vseeno, od kod in koliko časa oz. kdaj dela njena ekipa. V našem pogovoru smo se sicer v največji meri posvetili zanimivim ugotovitvam o družbenih omrežjih in njihovih uporabnikih, še posebej v predprazničnem obdobju, ko jih že preveva potrošniška mrzlica.

Začelo se je med študijem na Ekonomski fakulteti, ko še nisem bila povsem prepričana, na katero smer naj se vpišem v tretjem letniku, saj me je zanimalo več področij. Moj kolega je bil včlanjen v enega od podobnih društev in mi je povedal, da sodelujejo tudi z Društvom za marketing Slovenije in da se mu zdi, da bi me to utegnilo zanimati. Odločila sem se, da poskusim in tako sem se pridružila študentski sekciji DMS. To me je kar posrkalo vase; navdušena sem bila nad vsem novim znanjem o blagovnih znamkah, njihovem nastopu na trgu, cenovnih strategijah in podobno. Vse, o čemer sem na faksu le poslušala, sem tako imela priložnost spoznati od blizu in ugotovila, da je to smer, v kateri bi si želela nadaljevati svojo kariero.

Pravzaprav nikoli nisem imela prave želje, da bi imela svoje podjetje, sem pa že v osnovni šoli pomagala stricu, lastniku družinskega podjetja. Spomnim se, kako me je že takrat fasciniralo vse od financ do klicev strank, ko se je bilo treba hitro odzvati in se organizirati. Že tam sem lahko pokazala svoje sposobnosti organizacije in samoiniciativnost, zato sem se potem vseeno odločila za podjetniško smer. Tukaj bi se zahvalila za podporo predvsem moji družini, da sem vztrajala pri dokončanju (smeh).

Na faksu sem delala različne projekte za kar nekaj podjetij. To je bilo sicer študentsko delo, ampak je bilo zame odskočna deska za naprej, saj sem spoznavala, kako blagovna znamka nastopa na trgu, kako komunicira, česa bi lahko delala več in podobno. Že takrat sem namreč imela proaktivne ideje, kaj vse bi še lahko počeli, vedno sem poskušala imeti odprte oči in razmišljala, kaj bi lahko naredili boljše, kaj bi lahko izboljšali za kupce in za podjetje.

Ko sem končala študij, sem si želela početi nekaj novega. Na Httpoolu so takrat tudi preko kanalov študentske sekcije DMS objavili razpis, na katerega sem se prijavila. To je bil tudi moj prvi – in zadnji – razgovor. Sicer sem si želela opraviti več razgovorov, da bi lahko primerjala različna delovna mesta, a so me že pri Httpoolu prepričali, tako da je to moja prva redna, resna služba (smeh).

Httpool se je ves čas hitro razvijal in ko se je pojavila potreba po določeni novi funkciji, smo ustrezne kadre vedno najprej iskali znotraj podjetja. Čeprav na začetku še nisem imela toliko izkušenj, mi je bilo všeč, da so vodilni prepoznali moj trud, delo in samoiniciativnost kot tudi pozitivne povratne informacije s strani trga, naročnikov.

Najprej sem bila na Httpoolu zadolžena za različne platforme, ki smo jih zastopali, na primer za Snapchat, X (nekdanji Twitter) in LinkedIn ter oglaševalsko mrežo, ki jo je Httpool takrat še imel. Poslovni model podjetja se je namreč potem spremenil in od takrat imamo sklenjena partnerstva s platformami in smo njihovi poslovni partnerji.

V tistem obdobju, še preden smo začeli delati za Meto, smo za naročnike izvajali več 100 tisoč evrov vredne kampanje na Facebooku in Googlu in s sodelavko sva si platformi razdelili – sama sem skrbela za Facebook, ona pa za Google. Takrat sem ugotovila, da mi je Facebook zelo blizu, zato sem izrazila željo, da bi več delala na tem področju, če bi se slučajno pojavila kakšna možnost za to. Ko nam je čez pol leta Timotej (Gala, direktor Httpoola Slovenija, op. p.) sporočil, da smo dobili partnerstvo z Meto, sem dobila priložnost, da se pridružim ekipi Mete. In seveda nisem oklevala (smeh).

Odgovorna sem bila torej za trženje oz. prodajo Metine družine aplikacij, kot ji pravimo, torej za Facebook, Instagram in Messenger, v manjši meri tudi za WhatsApp. Najprej sem bila del ekipe, ki je ponujala rešitve za stranke, client solutions manager, kar pomeni, da sem skrbela za prodajo, torej za predstavitev našega partnerstva z Meto na trgu. Po drugi strani pa sem morala biti seznanjena s tem, kaj se dogaja na teh platformah, o vseh spremembah obveščati stranke, reševati njihove težave in izzive. Pozneje sem bila kot vodja partnerstva za Slovenijo odgovorna tudi za izpolnjevanje vseh zahtev, ki jih je imela Meta do Httpoola v okviru partnerstva, od doseganja zastavljenih ciljev do aktivacij, ki so si jih želeli.

Ekipa je sčasoma rasla in naš takratni menedžer Jure je opazil, da imam vodstveni potencial, saj sem želela organizirati ekipo, da bi delovala bolj učinkovito. Menim, da se je pokazala moja samoiniciativnost, poleg tega pa me nikoli ni bilo strah prevzeti odgovornosti. Vodstvo je prepoznalo tudi moj odnos, ki sem ga vzpostavila s strankami, s tem pa tudi pridobljeno znanje in kredibilnost. Najbolj sem ponosna na to, da smo se z ekipo razumeli in se še danes, hkrati pa se je to odražalo tudi pri zadovoljstvu strank in rasti podjetja, da smo se vedno potrudili narediti vse, kar je bilo v naši moči. Brez ekipe tega ne bi bilo.

S približno petnajstimi sodelavci v Sloveniji in širšo specializirano globalno ekipo smo pokrivali precejšen del slovenskega trga. To so bili večinoma svetovalci strankam in nekateri od njih so se pozneje nekoliko specializirali, da bi še bolje podprli trg; na primer en sodelavec je bil v večji meri odgovoren za procesne rešitve, drugi za analitiko, tretji za oglaševalsko politiko in tako naprej.

Httpool je namreč v svoji zdajšnji poziciji predvsem svetovalni in tehnološki partner podjetjem, tako neposrednim naročnikom kot tudi agencijam, od oglaševalskih in digitalnih do medijskih. Agencije so sčasoma ugotovile, da nismo njihova konkurenca, da ne izvajamo klasičnega agencijskega dela, ampak da smo tu, da podpremo tudi njih. Takrat se je za nas trg začel še dodatno odpirati, saj so agencije uvidele, da ne »vdiramo« v njihov odnos z njihovimi naročniki, ampak jih lahko podpiramo, da bodo lahko tudi same učinkoviteje podprle svoje naročnike.

Naši naročniki so bili praktično vsi, ki so se ukvarjali z oglaševanjem na Metinih platformah, lahko smo jim nudili tudi samo analitično podporo ali pa kreativno, odvisno od njihovih potreb. Delali smo tako za velika podjetja iz telekomunikacijske industrije, zavarovalnice, banke in velike trgovce, medtem ko so največji del našega naročniškega portfelja predstavljali spletni trgovci, e-commerce, ki jih v prvi vrsti zanima učinkovitostni marketing, performance marketing. Slovenija je bila tu najmočnejši trg v regiji, vse do letošnjega septembra, ko se je prekinilo partnerstvo Httpoola in Meta v Sloveniji in na Baltiku.    

Aprila, dva meseca preden smo izvedeli, da se partnerstvo s Slovenijo prekinja, sem postala vodja prodajnih aktivnosti za Meto še za druge trge, Hrvaško, Bolgarijo, Srbijo, Moldavijo, Kosovo, Albanijo, Severno Makedonijo, Črno goro, Madžarsko, Kambodžo, Laos, Bangladeš, Nepal in Nigerijo. Predvsem se je spremenilo to, da zdaj delam z resnično raznolikimi značaji, različnimi kulturami. Če sem pred tem delo usklajevala z lokalno ekipo v Sloveniji, sem zdaj v neposrednem stiku z globalnimi ekipami in včasih to zahteva veliko dodatnega napora in tudi več časa. Prodajnim ekipam moram zagotavljati, da imajo dostop do vseh informacij, ki jih potrebujejo za svoje delo, da so seznanjene s pobudami, ki jih izvajamo za naročnike, in da so ustrezno izobražene ter imajo dostop do treningov in znanja. Vse, kar se Aleph, krovna družba Httpoola, dogovori z Meto, moram jaz prenesti do regijskih vodij Mete, ti pa nato komunicirajo s svojimi lokalnimi ekipami, tako kot sem sama to prej počela za Slovenijo.

Aleph je naš globalni holding, kjer je Httpool del mreže podjetij, ki imajo podoben poslovni model in nam to omogoča celovito prisotnost kot ena entiteta. Na druge trge smo se širili predvsem tako, da smo kupovali že obstoječa, uveljavljena podjetja v določeni regiji, na primer na Bližnjem vzhodu in Afriki, ki so že imela sklenjena partnerstva z določenimi platformami. Nismo ustanavljali lastnih podjetij, ampak smo tem obstoječim podjetjem, ki smo jih kupili, omogočili, da samostojno delujejo naprej, pod okriljem naše skupine Aleph. Teh podjetij je danes že več kot 10 in tako nastopamo kot ena blagovna znamka z enotno identiteto, pri čemer pa so posamezna podjetja še vedno lahko povsem lokalno organizirana.

Oglaševalci v Sloveniji najbolj pogrešajo dostop v slovenskem jeziku in da imajo stik z osebami, ki lahko lažje razumejo njihove izzive. Tako so lahko vedno vedeli, da se lahko obrnejo na odgovorno osebo z imenom in priimkom in so problem lahko rešili le z enim ali nekaj telefonskimi klici ali e-pismi. Zdaj pa lahko reševanje njihovih težav traja tudi več dni ali tednov, saj komunikacija z Metino podporo večinoma poteka preko e-pošte. Meni osebno je predvsem težko gledati mala in srednje velika podjetja, ki so povsem odvisna samo od Metinih platform, saj so svoje poslovanje naslonila izključno nanje. Pri njih šteje vsak dan in če hitro ne rešijo problemov, to zanje pomeni velik izpad prihodkov. Vse to potem vpliva na plače, zaloge, denarna sredstva – torej vse, kar nepravočasno reševanje težav potegne za seboj.

Httpool je bil partner razstave Expo 2020 v Dubaju in znotraj Httpoola so iskali sodelavce, ki bi pomagali pri projektu in odgovarjali neposredno vodji programa Expo 2020 Dubai. Rehan Asad je bil odgovoren, da je bil program viden tudi preko spletnih portalov in medijskih platform globalno, hkrati pa poročal neposredno njeni ekscelenci, ki je bila generalna direktorica Expo 2020 Dubai.

Struktura samega projekta je bila jasno zastavljena, v ekipo Expo so pritegnili največje talente z vsega sveta, tako da je bilo sodelovanje zares nepozabna in enkratna izkušnja. Javila sem se in bila tudi izbrana in moram reči, da je bil čas v Dubaju zaradi vsega naštetega izjemen. Bila sem odgovorna tako za kreativni del kot tudi delno za performance marketing, v ekipi pa sta bila iz Httpoola še Megha iz Indije, ki je skrbela za medijsko načrtovanje in odnose z medijskimi agencijami, in pa Nazmul iz Bangladeša, ki je bil odgovoren za analitiko. Stanovali smo v Dubaju in hodili v pisarno, ki je bila na samem prizorišču Expa, kot v katero koli drugo službo. Vsi smo bili hkrati še vedno zaposleni pri Httpoolu v svojih državah in na daljavo opravljali tudi svoje redno delo. Zame je bila to resnično spodbudna izkušnja, saj se nismo nikoli pogovarjali o tem, da se nečesa ne da narediti, ampak smo poskušali in naredili stvari na drugačen način, kar sem po devetih mesecih ugotovila, da je to na nek način »mentaliteta« Emiratov in da »ne, ne da se« ne obstaja. V Dubaju sem se zelo dobro počutila, lahko bi rekla, da je bil občutek pri vsem, kar se je dogajalo pri delu ali prostem času, da te spoštujejo in cenijo. Zelo namreč cenijo tvoje znanje in prispevek, ki ga lahko daš v njihovi deželi, brez predsodkov, kdo si, koliko si star, od kod prihajaš.

Ne morem zanikati, da nisem razmišljala o tem. Ampak sem se kljub temu hotela vrniti, predvsem zaradi družine. Morda bom kdaj pozneje, če se mi bo ponudila privlačna priložnost, še razmišljala o tem, a za zdaj sem tu povsem zadovoljna. Je pa tudi res, da bi lahko brez težav delala tudi v kateri koli drugi Httpoolovi pisarni po svetu. Podjetje se namreč v nekaterih pogledih v pozitivnem smislu še vedno obnaša kot start-up, sicer kot malo bolj zrel start-up, in zaposlenim ne postavlja nekih omejitev. Dokler je delo opravljeno in so stranke zadovoljne, je pravzaprav vseeno, od kod delamo. Sama že od nekdaj zagovarjam »sveto trojico«, kar pomeni, da dokler je nekaj dobro za podjetje, za ekipo in za stranko, to tudi počnemo in to smo vedno poizkušali izvajati tudi z ekipo v Sloveniji. Ta trikotnik preprosto mora delovati in ko se vse »poklopi«, se za nekaj odločimo in gremo v  to tudi 110-odstotno, če je to potrebno.

Ob pol osmih zjutraj dobim e-pošto s povzetkom koledarja za tisti dan. Na ta način vidim, katera so najnujnejša opravila, ki se jih moram takoj lotiti, in kateri nujni klici me čakajo. Tako lahko še pravočasno naročim določena poročila, če jih potrebujem. Običajno najprej pogledam, kaj se dogaja v Aziji, kjer so časovno pred nami, in imam zato samo nekaj ur časa, če je treba rešiti kakšno zadevo. Sicer pa smo povsod, od Madžarske in Balkana do Afrike, v skoraj enakem časovnem pasu, zato svojega delovnika niti ne podaljšujem v večerne ure, razen če je to res nujno, in si lahko urnik krojim po svoji meri. Tako si na primer lahko organiziram tudi kakšen dan na teden, ko nimam klicev in se posvetim kompleksnejšim projektom. Pomembno je le, da so naloge opravljene v roku, da ne stojijo zaradi mene in da lahko vedno ustrežemo željam naročnikov. Naša globalna ekipa deluje kot nekakšen povezovalni člen med Meto in njenimi lokalnimi ekipami po svetu.

Sama sem sicer večino dni v tednu v pisarni, saj se mi zdi, da je na ta način komunikacija z ekipo lažja in da se da nekatere stvari zato naredi hitreje, saj je kar nekaj sodelavcev, ki imajo globalne pozicije v Sloveniji. Smo pa po koroni vzpostavili še večjo fleksibilnost in tako prve tri dni v tednu delamo v pisarni, ob četrtkih in petkih pa od doma oziroma na daljavo.

Za Slovenijo pa tudi za ožjo balkansko regijo velja, da se Instagram čedalje bolj pomika v smer platforme, ki navdihuje in jo ljudje spremljajo »on the go«, se pravi takrat, ko so na primer na avtobusu ali čakajo v vrsti na banki. Instagram je bil sicer od nekdaj takšna instantna aplikacija za hitro preverjanje objav, medtem ko bi Facebook lahko opisali kot »lean back« aplikacijo, na njej spremljajo tudi daljše videoposnetke, več »skrolajo« po zidu, pogledajo več različnih vsebin. Na Instagramu torej spremljam dogajanje, da vidim, kaj delajo moji »frendi« in kaj je trenutno »in«, Facebook pa odprem, da vidim, kaj se novega dogaja po svetu.

Razliko med Facebookom in Instagramom opažamo tudi pri nakupovanju. V Sloveniji in na bližnjem Balkanu je še vedno več nakupov opravljenih preko Facebooka. Morda lahko to pripišemo dejstvu, da tej aplikaciji še vedno bolj zaupamo, ker jo imamo dlje, smo nanjo bolj navajeni, imamo tam shranjeno našo kreditno kartico, zaradi česar je nakup preprostejši, in podobno. To pomeni, da tudi če uporabnik vidi oglas na Instagramu, se bo še vedno večkrat odločil za nakup preko Facebooka. Obe aplikaciji sta sicer zelo povezani in mogoče uporabnik sploh ne bi kupil izdelka oz. storitve na Facebooku, če oglasa ne bi prej videl na Instagramu. Pravzaprav sta si paralelna, podporna kanala drug drugemu, le da Instagram z določenimi funkcijami in formati dopušča še malce več kreativnosti in dostopnosti do končnih uporabnikov. Tudi Facebook še vedno neprestano razvijajo in se na njem trudijo z novimi funkcionalnostmi, ampak pri Instagramu dodatno razmišljajo o tem, kako naj se aplikacija prilagaja trendom in predvsem zahtevam uporabnikom na podlagi njihovega vedenja in pričakovanj, na primer ne samo z videom, kot je to zdaj, ampak tudi, kako naj še povečajo njegovo privlačnost za deljenje fotografij. Do velike večine konverzij na Instagramu namreč pride, ko uporabniki kliknejo na sliko, in ne na primer ob ogledu videa, kar pa seveda ne pomeni, da se uporablja samo en format, ampak en drugega podpirata, glede na to, kaj želi blagovna znamka v nekem trenutku sporočiti. Na nek način se Instagram tako vrača k svojim osnovam. To opažamo tudi pri načinih ciljanja uporabnikov. Če smo jih včasih ciljali glede na njihove interese, pri čemer smo bolj ugibali, kakšni so interesi našega potencialnega potrošnika oz. so ti temeljili na podlagi preteklih dejanj v aplikaciji, Meta to zdaj prilagaja in določene interesne skupine umika, tudi zaradi različnih regulativ. Zdaj se vse bolj premika v smeri opazovanja vedenja uporabnika na platformi – kaj gleda, koliko časa, na kaj se odziva, kaj kupuje in podobno.

Članek lahko v celoti preberete v Marketing magazinu #510. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.