Primer Snežič: »Oglaševalski kodeks se ne ukvarja s pogoji poslovanja ali z izdelki«

V medijskem prostoru, tudi na velikih oglasnih panojih, so se v zadnjem času pojavili oglasi Roka Snežiča in podjetja Snežič davčni inženiring, ki spodbujajo odprtje podjetja v Bosni in Hercegovini. Finančna uprava (FURS) se je zaradi domnevno spornih oglasov Snežiča pritožila na Oglaševalsko razsodišče, ki deluje pod okriljem Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ), saj je predmet oglaševanja po njihovem mnenju (ugodnejše obdavčenje v BiH, pomoč pri ustanavljanju storitvenih podjetij za namene davčne optimizacije) zavajajoč. Prav takšne oglase pa naj bi po mnenju Fursa prepovedoval tudi slovenski oglaševalski kodeks. Snežič je njihove očitke o zavajajočem oglaševanju v celoti zavrnil kot neutemeljene, ter FURS pozval, naj raje zniža davke in zagotovi boljše okolje za poslovanje.

Zadeva je prišla na Oglaševalsko razsodišče (OR), slednje pa je kmalu prekinilo postopek ugotavljanja skladnosti oglaševanja, saj se slovenski oglaševalski kodeks ukvarja z vsebino in obliko oglaševanja in ne s pogoji poslovanja ali storitvami, ki so predmet oglaševanja.

Predstavnikom OR smo zastavili nekaj vprašanj o tem primeru

Oglaševalsko razsodišče je na podlagi navedb v pritožbi zaključilo, da se pritožba v prvi vrsti nanaša na presojo o tem, ali je oglaševanje storitve davčnega svetovanja na področju ustanavljanja podjetja v tujini sporno samo po sebi. Navedbe pritožnika se nanašajo zlasti na domnevne kršitve veljavne zakonodaje s področja varstva potrošnikov ter morebitnih drugih predpisov, ki v Sloveniji urejajo področje davkov in/ali davčnega svetovanja in morebitnih zavajajočih trditev, povezanih z vsebino davčnega poslovanja (stopnja davka, davčni postopki v Sloveniji in tujini). Posebnih določb, ki bi omejevale ali prepovedovale oglaševanje davčnega svetovanja, oglaševalski kodeks ne vsebuje, iz navedb strank v postopku pa ni bilo mogoče zaključiti, da gre za zavajajoče oglaševanje samo po sebi, saj preizkusa stopnje »zavajanja« ob umanjkanju posebnih pravil, ki bi se nanašala na davčno svetovanje, ni bilo mogoče razbrati do stopnje, ki bi upravičevala ugoditev ali zavrnitev pritožbe.

Iz navedenih razlogov se je Oglaševalsko razsodišče v postopku presoje odločilo, da o pritožbi ne bo odločalo (pritožbe ni zavrnilo, niti ji ni ugodilo) in se postopek prekine, saj morajo po mnenju Oglaševalskega razsodišča o dopustnosti oglaševanja storitev davčnega svetovanja/inženiringa v prvi vrsti presojati pristojni državni organi. Oglaševalsko razsodišče je izrecno poudarilo, da dopušča možnost, da gre pri navedbah v oglasih za kršitev veljavnih predpisov RS.

Oglaševalsko razsodišče ob tem ponavlja, da se Slovenski oglaševalski kodeks ukvarja z vsebino in obliko oglaševanja, ne pa s pogoji poslovanja ali z izdelki (oziroma storitvami) kot takimi. Ali je oglaševanje izdelka ali storitve dopustno, je v prvi vrsti v pristojnosti regulatorja in stvar veljavnih predpisov.

Zakup ključnih besed na spletni platformi Google urejajo splošni pogoji poslovanja platforme, ki niso predmet presoje Oglaševalskega razsodišča. Vseeno pa Oglaševalsko razsodišče opozarja, da je uporaba ključnih besed, nazivov podjetij, registriranih znamk in drugih elementov intelektualne lastnine v okviru oglaševanja storitev (ne glede na obliko oglaševanja oziroma komunikacijski kanal) lahko sporna, če je storjena z namenom zavajanja potrošnikov oziroma je namenjena neupravičenemu sklicevanju na povezavo med oglaševano storitvijo in navedeno (zakupljeno) besedo. Ne nazadnje gre pri takšnem ravnanju lahko tudi za nepošteno poslovno prakso, ki je predmet presoje pristojnega inšpektorata.

V zadnjih petih letih je Oglaševalsko razsodišče prekinilo postopek presoje v primeru političnega oglaševanja v času volitev, v primeru oglaševanja prehranskih dopolnil in medicinskih pripomočkov (po načelu »country of origin«) ter v primeru domnevno nedovoljenega oglaševanja tobačnih izdelkov (prepoved ureja zakon).