Premladi, premalo izkušeni, vsaj 3 leta delovnih izkušenj, vsaj ...
Vzela sem si čas in se ponovno sprehodila med oglasi za prosta delovna mesta. Paradoks je očiten – veliko je priložnosti za junior pozicije, ki po pričakovanih veščinah in izkušnjah ne morejo biti junior.
Marjana Lavrič Šulman
Pixabay
Včasih smo rekli, kadar nam je kdo razlagal, da si želi to in ono in še kaj za zraven… 'Heh, seveda, ja, pa zlato uro za povrh.'
Pa še zlato uro … No, če že ni ravno zlata ura, potem pa vsaj kandidat/ka, ki ima vsaj 3 do 5 ali 1 do 3 ali … 'vstavi poljuben interval'… let izkušenj. Na enakih ali primerljivih področjih.
Vzela sem si čas in se ponovno sprehodila med oglasi za prosta delovna mesta. Paradoks je očiten – veliko je priložnosti za junior pozicije, ki po pričakovanih veščinah in izkušnjah ne morejo biti junior. Nikakor ne. Hkrati pa praktično ni priložnosti za tiste, ki iščejo svojo prvo zaposlitev. Za tiste mlade, ki so dokončali svojo pot šolanja in si želijo stopiti v svet, kjer si bodo lahko zaslužili prvo resno plačo. Izkušenj na enakih ali primerljivih področjih pa nimajo, ker seveda nikdar niso dobili priložnosti, da bi si take izkušnje lahko nabrali. Povsod jih namreč že – uganili ste – pričakujejo! Seveda je nekaj izjem, na primer pri tistih mladih, ki imajo zelo specifična znanja, npr. programerska – ti so razgrabljeni že v času študija. Pa tudi za tako pozicijo sem uspela najti oglas, kjer iščejo začetnika (poudarjeno, v naslovu), med pričakovanji pa je seveda zapisano 'vsaj eno leto izkušenj …'. Kdo torej zaposluje začetnikezačetnike? (Ni napaka, samo moj nov izraz za tiste začetnike, ki še nimajo vsaj enega leta izkušenj, 'začetnikizačetniki' torej.)
Mnogi mladi med študijem delajo, eni zaradi finančne nuje, drugi, da si med počitnicami lahko privoščijo – počitnice, tretji, da si nabirajo delovne izkušnje ... Ali niso vse branže take, kjer bi si lahko nabirali izkušnje na enakih in primerljivih področjih? Mar ni močan in dober pokazatelj že to, da je nekdo med študijem ali med počitnicami delal? Mar ne kaže to na človeka z dobrimi delovnimi navadami, pravo energijo, samoiniciativnostjo …? Name so življenjepisi, kjer so kandidati navedli, da so med poletjem raznašali časopis, prodajali sladoled, delali v pekarni …, vedno naredili vtis. Nakazujejo namreč konkretne veščine (na primer socialne, organizacijske …) in predvsem – vrednote. Saj veste, kaj pravijo – 'don't hire for skills, hire for attitude.' (and train for skills) Stavek pripisujejo direktorju letalske družbe Southwest Airlines, g. Herbu Kelleherju, ki si je v svoji ekipi želel ljudi s … smislom za humor :)! Vrednoto humor so postavili na vrh svojih kriterijev, kar je bilo drzno, nenavadno in povsem neobičajno – tako za branžo kot tudi za tiste čase. Specifičnega znanja in veščin se bo vsak hitro priučil, če dobi za nekaj časa dodeljenega mentorja in možnost učiti se. Vrednot, tistega, kar je najpomembnejše za dober odnos in ultimativni pokazatelj, ali bomo z nekom lahko delali dobro ali ne, pa se ne da priučiti. Značaj šteje več kot reference na življenjepisu, vrednote pa so tisto lepilo, ki nas drži skupaj – tako v poslovnih odnosih kot tudi v zasebnem življenju. Zanimivo je tudi, da mnogokrat velja 'hire for skills, fire for attitude'. Na življenjepisu leži največja predstavitvena teža na izkušnjah, prav nič pa iz življenjepisa ne moremo izvedeti o tem, kakšen je človek v svojih pogledih na svet, kakšne vrednote ceni in kako bi se ujel v naši ekipi. Zato je škoda, da marsikateri odličen kandidat sploh ne dobi priložnosti, da bi se spoznali.
Zakaj torej tako pogosto iščemo ljudi z vsaj enoletnimi izkušnjami? Kaj pa, če bi dali mladim priložnost, da si prav pri vas začnejo prodobivati izkušnje? Izkažite jim zaupanje. Hvaležni bodo priložnosti in če v vašem podjetju postavljate človeka in odnose na prvo mesto, bo tak sodelavec tudi ostal zavzet in lojalen. A to je že druga zgodba.
Sama sem še vedno hvaležna, da sem takrat, pred 100 leti, dobila svojo prvo priložnost. Brez ustreznih delovnih izkušenj na enakih in primerljivih področjih. Za ilustracijo prilagam svoje takratno spremno/motivacijsko pismo, ki je služilo kot priloga mojemu prvemu življenjepisu. Že takrat, pred 100 leti, se mi je zdelo, da malo drugačnosti ne more škoditi :), kakšnih omembe vrednih strokovnih izkušenj pa v živjenjepisu ni bilo.
Verjetno ste opazili, da se 'zdajšnjih časov', ko je zaradi pandemije samo še huje, sploh nisem dotaknila. A toliko bolj velja – dovolite si razmišljati širše in morda boste videli, da boste s tem, ko boste dali priložnost nekomu, ki ustreznih izkušenj še nima, dali priložnost tudi sebi in podjetju.
Premislimo vsi skupaj, ali ni bolj pomembno v svoje vrste sprejeti nekoga, katerega odnos do sveta se sklada z vašim, ki deli vrednote, ki se zdijo pomembne tudi vam, ki ima 'srce in glavo na pravem mestu', kot pravimo … z delovnimi izkušnjami na pravem področju pa začnejo pri vas?
Zapis je bil izvorno objavljen tukaj.