bla
Vpogled

BereMMo: Velemojstri

Pet knjig, pet mojstrskih pisateljev.

Zgodbe, ki jih pišejo, se vas dotaknejo: če ne z razmišljanjem o usodi našega planeta in družbe, kjer se rojeva umetna inteligenca s svojimi dobrimi in slabimi platmi, pa s privlačnimi in napetimi pripovedmi, v katerih se zlahka vživite v kožo glavnih junakov.

James Lovelock - Novacen

UMco, 2021

James Lovelock, ki bo letošnjega julija dopolnil že 102 leti, velja za enega od največjih mislecev našega časa. Britanski naravoslovec, okoljevarstvenik, izumitelj, publicist in futurist je bil med drugim sodelavec britanske obveščevalne službe in ameriške vesoljske agencije NASA, za kateri je izumil številne napredne naprave. Najbolj znan pa je po svoji hipotezi o Gaji, po kateri so Zemlja in vsa živa bitja na njej medsebojno povezani in tako lahko celotni planet razumemo kot en sam organizem. V to hipotezo je še po skoraj pol stoletja, odkar jo je postavil, močno prepričan, hkrati pa jo nadgrajuje z novo radikalno mislijo, in sicer novo geološko dobo, ki jo imenuje novacen. Ta sledi antropocenu, ki se je začel leta 1712, zanj pa je značilna človeška prevlada oziroma zmožnost človeka, da spreminja geologijo in ekosisteme celotnega planeta, kot v predgovoru h knjigi Novacen navaja Bryan Appleyard, ki jo je vizionarskemu stoletniku pomagal napisati. V dobi novacena, ki se je po mnenju Lovelocka morda že začel, nove tehnologije ne bomo več mogli obvladovati in pojavila se bo umetna inteligenca, ki bo veliko zmogljivejša, predvsem pa veliko hitrejša od človeške. To pa ne pomeni, da bodo na Zemlji prevladali roboti, kot jih poznamo iz znanstvenofantastičnih filmov, ki si bodo prizadevali za uničenje človeštva, temveč se bo pojavila nova vrsta inteligentnih elektronskih bitij, ki jih Lovelock poimenuje kiborgi. Ti sicer nimajo veliko skupnega z današnjimi (samooklicanimi) kiborgi, ki so določen del svojega telesa zamenjali ali nadgradili z umetnim. Kiborgi bodo namreč po njegovem mnenju proizvod darvinističnega izbora, torej rezultat evolucije. »To pa je tudi vse, kar bomo s kiborgi imeli skupnega. Morda bomo res njihovi roditelji, vendar oni ne bodo naši otroci,« zapiše Appleyard Lovelockove besede.

Knjiga Novacen je razdeljena na tri dele. V prvem se Lovelock posveti vesolju (to je staro 13,8 milijarde let) in našemu planetu, za katerega pravi, da je zdaj že resnično star (nastal je pred 4,5 milijarde let, medtem ko se je življenje na njem začelo pred 3,7 milijarde let, naša vrsta, homo sapiens, pa obstaja okrog 300.000 let), kot tudi naši zvezdi, Soncu, ki nam je dala življenje in nas vzdržuje, hkrati pa je tudi smrtonosna, saj okrepljena toplota s Sonca ogroža življenje na Zemlji. Lovelock je zato prepričan, da je prednostna naloga ljudi – kot tudi prihajajočih kiborgov – v tem, da vse moči usmerimo v to, da temperatura na Zemlji ne postane preveč visoka. Pri tem je kritičen do »nadvse podjetnih posameznikov« z »resnično noro zamislijo«, da bi Mars lahko človeštvu nudil zatočišče, če bi se izkazalo, da življenje na Zemlji ni več mogoče. Mars je namreč zelo negostoljuben planet in življenje na njem zunaj nekakšnih utrdb ne bi bilo niti najmanj udobno, zato Lovelock milijarderje, kot je Elon Musk, poziva, naj svoje premoženje raje namenijo ohranitvi našega planeta, o katerem prav tako še ne vemo vsega.

V drugem delu z naslovom Ognjena doba obravnava antropocen, ki se počasi končuje (če se ni že), in njegovim najpomembnejšim pridobitvam, od parnega stroja do pojava mest, v tretjem delu pa je v ospredju prihodnost, doba novacena. In prav tu se v največji meri izkaže Lovelockov futuristični prispevek. Do prihodnosti ni zadržan in nanjo ne gleda z zaskrbljenostjo, temveč le izraža mnenje, da si bomo ljudje in kiborgi morali s skupnimi močmi prizadevati za svetlo prihodnost planeta, ki si ga bomo delili. »Svet prihodnosti bo določala potreba po preživetju Gaje, ne pa sebične potrebe človeka ali katerih drugih inteligentnih bitij,« pravi.

In kako bodo dejansko videti kiborgi? Lovelock jih ne vidi kot humanoide (»vse je mogoče, jaz pa jih vidim kot krogle, čeprav je to seveda čista domneva«), tudi jezika ne bodo uporabljali našega, temveč naj bi se sporazumevali telepatsko, prav tako pa ne bomo ljudje tisti, ki jim bomo ukazovali, saj se bodo razvili iz programov, ki jih bodo sami napisali. Lovelock vsekakor ponudi neobičajen pogled v prihodnost, ki pa se glede na njegova dosedanja dognanja sploh ne zdi neverjeten.

bla

Manfred Spitzer - Epidemija pametnih telefonov

Mohorjeva Celovec in Mladinska knjiga Založba, 2021

V oglaševalski industriji z veliko mero naklonjenosti spremljamo razvoj tehnologije in sledimo porajajočim se trendom, da bi se lahko v čim večji meri približali potrošnikom. Tehnološke dosežke pogosto nekritično častimo in ne razmišljamo o morebitnih negativnih učinkih, ki jih imajo ti na ljudi in družbo. Zato bomo knjigo dr. Manfreda Spitzerja (1958), enega od najpomembnejših nemških raziskovalcev, ki se ukvarjajo z razvojem možganov in vplivom sodobne tehnologije na kognitivni razvoj človeka, prebirali z grenkim priokusom, saj tudi oglaševalcem, še posebej tistim, ki v največji meri stavijo na spletno in mobilno oglaševanje ter družbena omrežja, nastavlja kruto ogledalo.

Čeprav beseda »epidemija« v naslovu knjige vzbuja asociacije na aktualno koronavirusno bolezen, pa je v izvirniku izšla že leta 2018, ko o novi zdravstveni (in gospodarski) krizi še ni bilo sledu. Kljub temu so številne raziskave, iz katerih izhaja, ko navaja podatke o škodljivosti pametnih telefonov (te zaradi njihove večopravilnosti označuje za »švicarske nože digitalne dobe«), še vedno relevantne, saj temeljijo na daljšem časovnem obdobju, ki nedvoumno priča o zaskrbljujočih trendih. V prvih poglavjih se tako posveča vplivu pametnih telefonov na otroke in mladostnike, pri čemer dokazuje, da ti škodujejo njihovemu zdravju in izobraževanju. Kot trdi, vplivajo na čezmerno telesno težo, saj skrajšujejo čas za športne aktivnosti, povzročajo motnje spanja, ker se mladi zaradi pretirane navezanosti na pametne telefone, še posebej zaradi zloglasne fomofobije (bojazni, da ne bi česa zamudili), teh ne izpustijo iz rok niti, ko je čas za spanje, kot tudi duševne motnje, od depresije do večje nagnjenosti k samomorilnim dejanjem, povrh vsega pa še zmanjšujejo naš inteligenčni količnik. Dokazuje tudi, da težnja k digitalizaciji v šolstvu mladim ni prinesla nič dobrega. No, pri tem bi bilo vsekakor zanimivo raziskati, ali je »prisilna« digitalizacija, s katero smo bili soočeni v zadnjem pandemičnem letu, na mlade vplivala razdiralno ali pa je vendarle prinesla več dobrega, če ne drugega vsaj večjo digitalno pismenost. Spitzer sicer meni, da je strašenje pred digitalno zaostalostjo, kar je, ko gre za spodbujanje digitalizacije, pogost argument ne le v gospodarstvu, ampak tudi v šolstvu, neupravičeno. »Ob uvajanju kakršne koli novitete je namreč treba pretehtati njene zaželene učinke, pa tudi tveganja in slabe (stranske) učinke. Če najprej vse digitalizirate, nato pa se začnete spraševati, kaj vse bo to povzročilo, je to nekaj takega, kot če bi na trg spravili novo zdravilo, šele potem ko bi ga bolniki začeli uživati, pa bi se spraševali, ali jim bo sploh kaj pomagalo,« je prepričan. Kot dodaja, je skrajni čas, »da se za trenutek ustavimo in v miru pretehtamo posledice tehnologije, ki se uvaja – predvsem pa, da to storimo brez vsakršnih strahov! Ti ne smejo biti argument za odločanje, niti pri podjetnikih niti pri starših ali celo kulturnih ministrih. To velja tudi za digitalizacijo.«

Kritičen je tudi do družbenih omrežij, ki si v želji po čim večjih dobičkih zatiskajo oči pred svojim daljnosežnim vplivom: »Ne da bi to kdor koli hotel, poslovni model velikih internetnih korporacij, kot so YouTube, Facebook, Twitter in še mnoge druge, po vsem svetu sistematično in samodejno povzroča večjo radikalnost, več zlaganosti, globlje brskanje po naši zasebnosti in brezmejne manipulacije. Za to nista kriva niti internet niti pametni telefon, temveč poslovni model, ki iz ozadja vse to vodi: po načelu, da je vse zastonj. Močno moramo razmisliti o tem, ali si res moremo, hočemo oziroma predvsem smemo dolgoročno privoščiti tak poslovni model. Če imajo za nas resnica, svoboda in zasebnost, čas in demokratična družba sploh še kakšno vrednost, moramo ta poslovni model nujno spremeniti. Da je vse zastonj, je ugodno samo na prvi pogled. Že danes pa v resnici za to plačujemo previsoko ceno.«

Svet seveda ni črno-bel, digitalizacija ima tako svoje dobre kot tudi slabe plati. Nikoli pa ne škodi, če se poučimo tudi o slednjih, saj je prav sposobnost kritičnega razmišljanja v teh časih ključnega pomena.

bla

Haruki Murakami - Uboj komturja

Mladinska knjiga Založba, 2021

Japonski pisatelj Haruki Murakami me je omrežil že s svojim prvim romanom, prevedenim v slovenščino, Ljubi moj sputnik. Od takrat – na moje veliko veselje – skoraj ne mine leto, ko ne bi imela priložnosti prebirati njegovih nenavadnih zgodb tudi v slovenščini; do zdaj je ta plodni pisec, navdušenec nad glasbo (med drugim je bil tudi lastnik jazz kluba), literaturo in umetnostjo na splošno, sicer izdal že štirinajst romanov. Največji čar njegovih pripovedi, ki bralca posrkajo vase, je v prepletu med resničnostjo in nadnaravnostjo; meje med realnim in imaginarnim so tako tanke, da se nič ne zdi neverjetno, elegantno prehaja med različnimi svetovi, med »tu« in »tam«. V ospredju njegovih romanov so pogosto odtujeni posamezniki, osamljeni čudaki, največkrat moški, ki jih usoda zaplete v neobičajne, nadnaravne, pogosto bizarne in absurdne dogodivščine, iz katerih pa se jim na koncu uspe tudi izvleči in na poti premagovati številne izzive. To je značilno tudi za roman Uboj komturja, ki ga je založba Mladinska knjiga v prevodu Domna Kavčiča izdala v dveh knjigah. Gre torej še za en zajeten knjižni zalogaj, za katerega si je treba vzeti čas: Murakamija je namreč treba brati počasi in z užitkom srkati vsak posamezen stavek, vse do morda niti ne presenetljivega konca, ki pa vas bo v vsakem primeru potešil. V Uboju komturja (komtur v romanu je nekakšen častnik) spremljamo 36-letnega prvoosebnega pripovedovalca, ki se znajde na življenjskem razpotju. Žena Juzu od njega zahteva ločitev, poleg tega pa ga kariera »komercialnega« portretista ne zadovoljuje več, zato se usede v avto in se poda na daljše potovanje po Japonski, dokler se ne ustali v japonskem hribovju, kjer mu prijatelj Masahiko odstopi kočo svojega očeta, slavnega slikarja Tomohika Amadija, devetdesetletnika, ki zadnje dni življenja preživlja v prestižnem domu za starejše. Kmalu se vsaj nekoliko vklopi v skupnost, saj začne na tamkajšnji šoli izvajati slikarske tečaje. Ko nekega dne na podstrešju najde Amadijevo sliko z naslovom Uboj komturja, pa njegovo življenje postane bolj razburljivo, saj ga odkritje potegne v vrtinec nadrealističnih dogodkov, vmes pa razkriva ozadje nastanka te magične slike, ki odseva dogajanja med Amadijevim študijem na Dunaju pred začetkom prve svetovne vojne. V tem času spozna nekonvencionalnega soseda, premožnega Menšikija, ki ga prosi, naj ga naslika. Zdi se, kot da ga pri slikanju vodi neznana roka in protagonist pri tem odkrije čar slikanja, saj ne gre več le za »komercialni« portret, temveč za resnično umetnino. Menšiki je z njegovim delom nadvse zadovoljen, a njegovim nenavadnim prošnjam ni konca; zaželi si, da bi naslikal tudi trinajstletno Marie Akikava, za katero sluti, da bi bila lahko njegova hči. Slikarjevo življenje se z vsakim novim portretom, ki ga kar kliče k ustvarjanju, obrne v novo smer, poleg tega pa komtur s slike njegovega slikarskega vzornika oživi pred njegovimi očmi. Ko Marie nekega dne izgine, se v vzporednem svetu senc začne bitka za življenje in smrt.

Tudi iz tega Murakamijevega romana odseva njegovo poznavanje klasične glasbe, (ruske) literature in slikarstva, ki navaja na misel o zdravilni moči umetnosti (do tega spoznanja smo se lahko tudi sami prikopali v teh koronskih časih), načenja pa tudi vprašanja o tem, kako preživeti kolektivne travme iz zgodovine in osebne stiske ter premagati strahove, predvsem pa, kako v tem svetu ostati zvest samemu sebi. Če ste ljubitelj Murakamija, vam zagotovo ne bo žal, če si boste vzeli čas za to odlično delo, pa čeprav obsega več kot 700 strani. Morda si ga že pripravite za poletno branje.

bla

Goran Vojnović - Đorđić se vrača

Beletrina, 2021

Kdor je svoja mladostniška leta preživel v kateri od velikih (ljubljanskih) stanovanjskih sosesk, znanih po svojih subkulturah, je že v prvem romanu Gorana Vojnovića Čefurji raus! (2008) lahko doživel pravi déjà vu, saj njegov »junak« Marko Đorđić, sin priseljencev iz Bosne, v prvoosebni izpovedi izjemno realistično slika tamkajšnje dogajanje. Fužine so v romanu, za katerega si je Vojnović prislužil nagrado Prešernovega sklada in Delov kresnik, doživel pa je tudi filmsko in odrsko uprizoritev, potrdile marsikateri stereotip, ki smo ga morda imeli o tem »getu v malem« (npr. neproduktivno posedanje mladcev pred bloki), hkrati pa ga tudi ovrgle (npr. o tem, da vendarle niso takšno leglo kriminala, kot si predstavljamo). Toda Fužine pred desetimi leti ali pa zdaj so nekaj povsem drugačnega, kot protagonist ugotavlja v novem Vojnovićevem romanu Đorđić se vrača, nadaljevanju oziroma nadgradnji prve knjižne uspešnice. Đorđić se na Fužine vrne kot 28-letnik, potem ko je deset let preživel v Bosni, kamor so ga poslali starši v skrbi, da ne bi zaradi slabe družbe zabredel še globlje. Nekoč obetavni košarkar, ki mu oče Radovan še zdaj očitujoče navrže, da bi lahko bil tudi on v družbi Dončića in Dragićev, se na novih Fužinah ne znajde prav dobro: pravih čefurjev ni več, saj so jih pregnale naraščajoče cene stanovanj kot posledica priseljevanja mladih družin, ki jim veliko pomenita dobra infrastruktura in obilje zelenih površin, še tisti, ki so ostali, pa so postali »Slovenci«, saj so si za vrat nakopali hipotekarne kredite, kar zanje pomeni samo še »kuća – poso – kuća«. Še Šiptarji, lastniki mnogih fužinskih lokalov, med katerimi je tudi znameniti Sladki greh, nekoč znani po sladki limonadi (in precej neokusnem sladoledu), zdaj ponujajo le še kokakolo. Njegove nekdanje prijatelje je doletela predvidljiva usoda – so bodisi narkomani bodisi kriminalci ali pa celo oboje. Vse to je sicer le ozadje romana, ki je poln duhovitih dovtipov, hkrati pa tudi ganljivih prizorov, ki po Tolstojevo potrjujejo, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje. In Đorđićeva družina je, kot sarkastično ugotavlja, na nek način srečna, kar se izkaže ob težki preizkušnji, zaradi katere se Marko (načeloma) tudi vrne iz Bosne. Njegov oče se namreč bori s tumorjem na želodcu, njegova mama Ranka pa se s tem zelo težko sooča, saj se boji, da bo ostala sama – čeprav je njun zakon na prvi pogled videti vse prej kot idealen. Marko se na Fužine vrne v času evropskega košarkarskega prvenstva in preko ljubezni do košarke, ki si jo delita z očetom, kot tudi njegove bolezni se tudi med njima ponovno vzpostavlja čustvena vez, čeprav sta oba, še posebej pa Radovan, nezmožna izkazovanja čustev. Sedanjost se v romanu prepleta z Markovimi spomini na desetletno skromno življenje v Bosni, kjer je živel pri sorodnikih, a prav tam doživel svojo prvo ljubezen, ki je ne more pozabiti. Ne v Sloveniji ne v Bosni pa ne najde svojega prostora pod soncem; če v Sloveniji velja za čefurja, mu v Bosni zaradi njegovih korenin iz Srbske krajine pripisujejo, da je Srb. Njegovo notranjo razpetost Vojnović odlično ponazori tudi z jezikovnim poigravanjem. Roman je namreč napisan v nekakšni mešanici jezikov nekdanje Jugoslavije, od »čefurščine«, ki se prepleta s slovenskimi izrazi, do bosanščine in srbščine, odvisno od tega, s kom se Marko pogovarja; opazne so tudi razlike v govorici med različnimi generacijami priseljencev. Če bo tudi ta roman preveden v katerega od tujih jezikov (Čefurji raus! je bil med drugim preveden v hrvaški, bosanski, srbski, švedski, poljski, češki in italijanski jezik), bo to zagotovo trd oreh za prevajalce. Bralci pa bodo po drugi strani deležni še ene Vojnovićeve mojstrovine, ki le še utrjuje njegovo že doslej trdno zasidranost na slovenskem literarnem prizorišču.

bla

Walter Tevis - Damin gambit

Učila International, 2021

Netflix je s sedemdelno serijo Damin gambit (Queen's Gambit) znova zadel v polno, saj se je lani jeseni izstrelila v sam vrh najbolj gledanih serij. Če je kdo pred njenim ogledom menil, da je šah najmanj vznemirljiv šport, kar jih obstaja (in se je spraševal, zakaj sploh sodi v šport), je to mnenje zatem zagotovo spremenil. Zgodba o šahovski genialki Beth Harmon je gledalce pritegnila z različnih vidikov – z zgodbo o njenem odraščanju v sirotišnici, kjer izkoristi vsako priložnost, da se izogne pouku in smukne v klet na partijo šaha s hišnikom, in kjer se začenja njena pot v odvisnost od pomirjeval, z vrhunskim stopnjevanjem napetosti, ko kot najstnica in nato mladenka premaguje največje šahovske mojstre na svetu, najprej ameriške, nato pa se z vsemi močmi spopade še z ruskimi, ki veljajo za nepremagljive, in z odlično scenografijo in kostumografijo, ki vas kar prikuje pred zaslone. Seveda k temu močno pripomore mlada karizmatična igralka Anya Taylor-Joy, za katero se zdi, da ji je vloga zadržane, skrivnostne in izjemno ciljno usmerjene Beth pisana na kožo.

Običajno najprej preberem knjigo in se šele nato posvetim ogledu filma, ki je bil posnet na njeni podlagi. Žal me filmska priredba pogosto razočara, saj si ob prebiranju knjige v glavi že prej ustvarim podobo nastopajočih. Film se mi zdi v tem primeru kot tujek, nekaj, kar mi poskuša vsiliti povsem drugačno doživetje, zato pogosto oklevam, ko se odločam, ali bi si film po knjižni predlogi vendarle ogledala ali ne. V primeru Daminega gambita je bil proces drugačen, saj na začetku niti nisem vedela, da je bila serija posneta po romanu dokaj neznanega ameriškega romanopisca in avtorja kratkih zgodb Walterja Tevisa, ki jo je napisal že davnega leta 1983. Serija me je seveda očarala in ker sem užitek hotela podaljševati, se nisem prepustila verižnemu gledanju, ampak sem si ogledala po največ dva dela naenkrat. Ko sem opazila, da je nedavno izšel slovenski prevod romana (prevedla ga je Maša Sitar), sprva nisem bila prepričana, ali bi si ga sploh želela prebrati, ker sem se tokrat bala, da bi bila razočarana v nasprotni smeri, saj se me je serija izjemno dotaknila. Toda skrbi so bile odveč. Tudi knjiga je zelo napeta, četudi si kot rekreativni šahist v misliš težje ustvariš šahovnico in premikajoče se figure na njej, kot je to uspevalo Beth (žal tudi s pomočjo tablet), ustvarjalci serije pa so to odlično upodobili. Pod vplivom serije sem med branjem knjige Beth doživljala v njeni filmski podobi, kar pa mi začuda ni bilo odveč, ravno že zaradi prej omenjene odlične izbire igralke. Zanimivo je, da serija močno sledi knjižni predlogi, morda je prilagojen ali spremenjen le kakšen dogodek, da v gibljivi sliki lahko zaživi še bolj dramatično (na primer, Townes, edini moški, v katerega bi se Beth lahko zaljubila, v romanu ni homoseksualec, kot na to namiguje serija). Je pa v seriji bolje prikazano Bethino poglabljanje v brezno odvisnosti, najprej od pomirjeval in nato še od alkohola, ki jo skorajda odvrne od briljantne šahovske kariere. V romanu je njeno odvajanje od opojnih substanc skorajda preenostavno – ko se Beth po pomoč zateče k Jolene, svoji sotrpinki iz sirotišnice, jo ta prisili k športu in že po pol leta je ozdravljena, njena dobra telesna kondicija pa močno prispeva k temu, da se lažje spoprime z ruskimi šahisti.

Če ste uživali v seriji, boste zagotovo uživali tudi v romanu, zato ga le uvrstite na svoj seznam poletnega branja.

bla

481

Naroči se na MM in prihrani do 30%!

Intervju

bla
24. 07. 2021

Renata in Sandi Novak, partnerja tako zasebno kot tudi poslovno, sta se po letih…

bla
23. 07. 2021

Mlada mariborska podjetnica Iva Rat je pred štirimi leti za božične praznike prijateljem…

Menim, da je naš trg ves svet. Povsod so posamezniki, ki jih je potrebno opomniti na to, kako čudoviti so. Da se sprejmejo v raznolikosti, ki nam je…

bla
17. 07. 2021

Mag. Nastjo Mulej, edino licencirano trenerko de Bonovih metod razmišljanja v Sloveniji,…

Naši avtorji