Marjana Lavrič Šulman: Človeški viri … resno?!

Tisti, ki me poznate, veste, da je bila večina moje kariere posvečena tržnemu komuniciranju, upravljanju z blagovnimi znamkami in tržnemu svetovanju. Zanimivo je prehajati iz ene branže v drugo. Omogoči ti popolnoma drugo perspektivo, nisi utečen v splošno uveljavljenih praksah, na vsako stvar gledaš malo drugače kot »posvečeni stari mački«. Strokovno znanje je neobhodno, sicer ne moreš biti kompetenten sogovornik, kritična distanca pa je tudi dragocen kriterij, saj omogoča, da kot zunanji opazovalec stvari lahko vidiš neobremenjeno in se zato lahko domisliš drugačne, boljše rešitve.

Zadnji dve leti se je moj fokus nekoliko razširil, ukvarjam se tudi z drugačne vrste svetovanjem, kjer pa mi moja – če lahko tako rečem – marketinška preteklost (in prva ljubezen) res pride zelo prav. Razvoj ljudi, teamov, večjih in manjših ekip, komuniciranje s posamezniki ena na ena … Iskanje in izbor ustreznih sodelavcev … Razvoj posameznikov in organizacij … Če so mi te teme blizu, pa mi je izrazito tuj krovni termin, s katerimi je dejavnost opisana.

Delovna sila. Človeški viri. Human resources. Viri, resno?!? Kot res čisto klasično izobražena ekonomistka sicer poznam vso ekonomsko logiko poimenovanja, bi pa v 21. stoletju morda vseeno že bil čas, da ljudi nehamo enačiti z drugimi viri. Preprosto, nismo kot tona rude ali kubiki lesa ali milijoni evrov. Nismo. Ljudje smo edini »vir«, ki ima čustva. Edini vir, na katerega vpliva jutranji prepir. Edini vir, ki lahko zboli. Edini vir, ki ga morda skrbi družinska finančna stiska. Ki nima gumba za vklop. Zato me vsakič, ko še vedno kje vidim termine delovna sila, človeški viri ali človeški kapital, zmrazi. Dokler kdor koli gleda na ljudi kot na »vir«, pozablja, da so prav ljudje tisti najbolj dragoceni del sestavljanke, brez katerega ne bi bil mogoč noben dosežek. In da si zato zaslužijo tudi ustrezen odnos.

Imela sem izjemno srečo, da sem že konec 90-ih let na vizitki pomembnega gospoda iz DDB-ja zagledala naziv »Chief People Officer«. (Poudarek na besedi »people«, ne nujno na »officer«. Kajti tudi o rabi vojaške terminologije bi se dalo pogovoriti …). Pod njegovo okrilje je sodila tudi takratna DDB Akademija in imela sem možnost in čast, da sem lahko sodelovala na nekaj odličnih programih za vodje. Verjetno sem celo bolj od predavateljev za svojo mantro vzela pricip vodenja po logiki treh P-jev – people, product, profit. V tem vrstnem redu. Poenostavljeno – če bomo ljudje (people) na delovnem mestu zadovoljni, bodo lahko dobro delali (product) in dobiček (profit) bo samo logična posledica. Pa brez pomote, za nobeno romantiko ne gre. A vendarle gre za temeljno razumevanje, da z ljudmi ne moremo delati enako, kot upravljamo z ostalimi spremenljivkami, viri – ta beseda je zdaj namerna. Zato si morda končno tudi cela veda, da ne rečem znanost, zasluži lepše, bolj človeka vredno in dostojno ime. Poimenovanje »človeški viri« v meni prebudi asociacijo kadrovske službe, ki s pravnimi strokovnjaki preverja možnosti kar najbolj elegantnih načinov odpuščanja, recimo. Hladen, mehaničen, brezoseben naziv implicira tudi hladen, mehaničen, brezoseben odnos. Subjektivno razumevanje, morda, a prepričana sem, da bi se ekipo ljudi, ki skrbi za osebni in strokovni razvoj zaposlenih, lahko poimenovalo drugače.

Kot sicer precejšnja novinka v svetu kadrovskega svetovanja torej, sem z obstoječim krovnim nazivom še vedno nezadovoljna. In po krajšem brskanju po spletu sem seveda hitro ugotovila, da izrazito nisem prva, ki jo poimenovanje moti. In kaj so lahko boljše alternative? Če jih morda lažje stresamo iz rokava v angleščini, se zagotovo lahko malo potrudimo in najdemo ustreznejše poimenovanje tudi v slovenskem jeziku. Razvoj zaposlenih? Razvoj sodelavcev? Razvoj talentov? Kaj predlagate in katere primere dobre prakse poznate? Meni je bilo v veselje, da sem jih lahko odkrila kar nekaj!

Kakor koli že – če organizacije resnično cenijo svoje zaposlene, svoje ljudi, potem bi se spodobilo, da jih tako tudi poimenujejo.

Zapis je bil izvorno objavljen tukaj.