Coaching: ko je luč na koncu tunela lahko tudi vlak

Nedavno sem na poti proti Gorenjski lahkotno, kot že ničkolikokrat dotlej prodrl skozi šentviški predor. Tam me je ob pogledu na desno razvedril nenavaden prizor: ob cesti je namreč stal jumbo plakat (vsaj v času nastajanja tega članka je bil tam), ki me je pravzaprav navedel k pisanju tega članka. Na njem je namreč pod podobo simpatičnega mladeniča na nič hudega sluteče šoferje vpil napis »coaching nove generacije«. Fant, ki bi bil po videzu sodeč mirno lahko tudi pop zvezdnik, pravkar odkriti kuharski velemojster ali zgolj sošolec vašega nečaka na faksu, ni (predvidoma) nič od tega. Trgu namreč ponuja storitve »coachinga«, ki so v zadnjem desetletju preplavile trg bolj kot ponaredki kavbojk Dsquared. Storitev, ki jo je težko opredeliti, a očitno zelo lahko kupiti, saj je na voljo praktično povsod. Odgovorno vlogo, ki jo je legendarni trener ameriškega nogometa Tom Landry opredelil kot »nekoga, ki ti pove, česar nočeš slišati, in ti pomaga, da spregledaš, česar nočeš videti, da lahko postaneš nekdo/nekaj, kar si vedno vedel, da lahko«, se namreč očitno oglašuje enako kot paštete, avtomobilske pnevmatike in politične stranke – ob cesti. In seveda povsod drugje, kjer bodisi ljudje bodisi algoritmi predvidevajo, da bo to obrodilo sadove. LinkedIn je tako nasmeten z neživljenjsko svetlečimi selfiji in »modrostmi« neskončne čete coachev, ki se s svojo samopromocijo borijo za del kolača industrije coachinga, da se človek resno vpraša, ali gre za legitimen način iskanja »najboljše različice sebe« ali zgolj iskanje hitrega (in lahkega) zaslužka. O tem in drugih vprašanjih smo se pogovarjali tudi s tremi cenjenimi damami, ki že vrsto let strankam ponujajo pomoč pri napredku (na različnih področjih) – Majo Golob, Tatjano Zidar Gale in Barbaro Krajnc. 

Biznis. Velik biznis.

Takoj ko se malce zagledamo v številke, to vprašanje seveda ni nikakršno presenečenje. Coaching je namreč velik biznis, ki postaja vse večji. V tej luči se uresničujejo napovedi o izumiranju poklicev, ki jih lahko nadomestijo roboti ali programska oprema, in razcvetu tistih, ki jih ne morejo – in jih tudi nikoli ne bodo mogli, pri čemer so naše sogovornice v popolnem sozvočju. Ena od organizacij (teh je, kot bomo videli, veliko, kar je tudi eden od problemov), Mednarodna zveza za coaching (ICF), letno izdaja poročilo s samoumevnim naslovom ICF Global Coaching Study. V izdaji za leto 2020, kamor se je steklo razumevanje iz kar 161-ih držav, lahko preberemo, da je na svetu 86.900 coachev, večina takšnih, ki to počno poklicno interno (v organizacijah) ali eksterno, ter nekaj takšnih, ki določene principe coachinga uporabljajo pri svojem poklicu v sklopu kadrovske ali vodilne funkcije. V primerjavi z enako študijo 5 let prej je bilo zaznati 33-odstotno rast globalno rast pri prvi skupini in 46-odstotno v drugi, kar oboje priča o tem, da gre za zvenečo in aktualno dejavnost. Omenjena študija je zagotovo dokaj precej zožana slika realnosti, saj že LinkedIn iskanje pod besedico »coach« samo pod rubriko »people« razkrije dobrih 3,7 milijona zadetkov.

Razkorak je prisoten tudi pri denarju, saj so ocene o tem, koliko denarja se letno obrne v tej panogi, notorično nezanesljive in segajo od 2 do 20 milijard ameriških dolarjev. To je verjetno posledica nemogočega odgovora na to, kaj sploh šteti pod coaching. Je predsodek, da je »coach vsak, ki ima 5 minut časa in ne ve, kaj bi počel«, zavistno in neuko pesniško pretiravanje ali upravičena skepsa? Maja Golob, ki je članica tako ICF kot tudi EMCC, Evropskega združenja za mentorstvo in coaching, pravi, da smo zagotovo priča velikemu izzivu, saj se za coacha namreč lahko okliče vsak, tudi tisti, ki ne loči osnovnih pojmov (kaj je coaching, kaj je mentorstvo, kaj je svetovanje itd.). Poleg pomanjkanja osnovnega razumevanja sta izobraževanje in regulacija še dodatna izziva, ki ju prepoznavata tudi Krajnčeva in Zidar Galetova. Slednja nam je zaupala, da pozna več coachev, ki imajo certifikat (vsaj tako pravijo) in k njej hodijo na seanse psihoterapije. To prispeva h kar nekaj bizarnim trenutkom, ko ti na srečanjih zatrjujejo, kako dobri coachi so, ker so s strankami uporabljali tudi pristope, ki so jih bili deležni na psihoterapiji. Njena skrb glede njihove usposobljenosti, jasne razmejitve področij in primernosti za delo tako ni odveč.

Poslovna coachinja Maja Golob meni, da je ključni dejavnik pri izbiri coacha poleg akreditacije pri eni od krovnih dveh zvez (ICF, EMCC) zagotovo referenca oziroma priporočilo (preteklih) strank, saj te najbolje pričajo o verodostojnosti, izkušenosti in pozitivni izkušnji, ki jo je ponudil določen coach ali mentor.

Mentorstvo naj bi trajalo od enega do pet let

V luči izmuzljivega neposrednega odgovora je tega morda lažje iskati v odsevu na še eno vprašanje – kdo je coach in kdo je mentor, saj vloga slednjega uživa bistveno daljšo zgodovino v javni zavesti. Korenine mentorstva namreč segajo v antično Grčijo, saj beseda izhaja iz imena osebe iz Odisejade. Čeprav je Mentor v tem epskem delu upodobljen kot »nekako neučinkovit starec«, ga boginja Atena vidi kot nekoga, ki bo mladega Telemaha vodil skozi težave. Nič čudnega torej, da ob besedici mentor pomislimo na nekoga starejšega od sebe, bistveno bolj zrelega, po možnosti z brado, ki se je ne bi sramoval niti George Clooney. Ta modrec seveda poseduje morje izkušenj, beri preživetih lastnih napak, ki jih bo bolj ali manj uspešno predal mlademu rodu (predvidoma zato, da bo ta manjkrat padel na lastni nos).

Nepresenetljivo je mentorstvo običajno dolgoročen proces, ki naj bi trajal od enega do pet let. Poleg tega je dokaj nestrukturiran in neformalen, v večji meri pa je gonilo procesa mentoriranec – ta mora namreč določiti oziroma si izbrati cilje, pri katerih želi mentorjevo pomoč. Od slednjega pa se, jasno, pričakuje, da zna dobro presoditi, kdaj je potrebno mentorirancu nameniti več pozornosti in kdaj manj (in seveda kakšne). Tipičen odnos sledi ping pong dinamiki vprašanje – odgovor, pri čemer mentor odgovarja, varovanec pa zvedavo sprašuje in to ne nujno samo skozi pogovor, saj je precej možno, da prejme od mentorja tudi kakšno domačo nalogo, literaturo ipd.  

Coaching je vse to, kar mentorstvo ni

Na več načinov je coaching diametralno nasprotje mentorstva, saj je vse to, kar mentorstvo ni. Je običajno bolj kratkotrajen proces, ki traja do enega leta. Je tudi bolj strukturiran proces, ki ima pogled usmerjen na dokaj konkreten problem oziroma cilj, ki pa ga coach in varovanec določita skupaj. Rešitve za iskane probleme oziroma opredeljeni cilji so zato tudi bolj merljivi in določeni na način, da je možno jasno določiti, ali je proces koristen ali ne. Pri mentoriranju je namreč napredek vezan na celostni razvoj varovanca, ki je podvržen arbitrarni oceni in ne specifičnim metrikam. A najbolj bistvena razlika gotovo leži v dinamiki – coach je namreč tisti, ki ne odgovarja, temveč tisti, ki poskuša s provokativnimi vprašanji pri varovancu sprožiti zadostno kognitivno aerobiko, da si ta sam odgovori na vprašanje, ki se je vkopalo na poti do cilja. Lahko bi rekli, da je coaching nekaj, kar osamosvaja in osvobaja, medtem ko je mentorstvo nekaj, kar zgolj usmerja.

To razlikovanje zelo dobro razumejo in zagovarjajo tudi naše sogovornice. Barbara Krajnc zelo neposredno in jasno deluje kot mentorica in ne kot coachinja. Razložila nam je, da v anglosaksonskem svetu obstaja zelo jasna meja, kje se začne eno in kje drugo. Poglavitno razliko vidi v tem, da coach ne svetuje in ne ponuja rešitev, temveč stranko z vprašanji spodbuja k samorefleksiji in iskanju možnih odgovorov oziroma rešitev. Mentor pa – za razliko od coacha – izhaja s perspektive strokovnjaka določenega področja, svojih profesionalnih in kariernih izkušenj, s katerimi pomaga manj izkušenim v specifičnih situacijah. Zato je povsem smiseln njen nasvet, da bi idealno človek moral imeti več mentorjev, saj ima vsak izkušnje z drugega področja.

Barbara Krajnc, ki zelo neposredno in jasno deluje kot mentorica in ne kot coachinja, pravi, da coach ne svetuje in ne ponuja rešitev, temveč stranko z vprašanji spodbuja k samorefleksiji in iskanju možnih odgovorov oziroma rešitev. Mentor pa izhaja s perspektive strokovnjaka določenega področja, svojih profesionalnih in kariernih izkušenj, s katerimi pomaga manj izkušenim v specifičnih situacijah.

Kdaj po coacha, kdaj po mentorja in kdaj po psihoterapevta

Vsak pristop ima seveda svoje omejitve. V svoji izjemni knjigi The Hidden Habits of genius (Skrite navade genija) je Craig Wright lepo povzel omejitve mentorstva, ko je pojasnil vlogo Mozartovega očeta v razvoju glasbenega genija: »Mozartov starš/učitelj/mentor Leopold Mozart je bil čudovit vodič, vsaj na začetku. Zagotovo je pospešil Wofgangov poklicni razvoj in fanta naučil osnove svoje veščine ter mu odprl vrata do bogatih in slavnih, a Leopold je postal odvečna prtljaga in je zaostal. Mentorji mladega človeka lahko naučijo, kako se povezovati z ljudmi, pomagajo pri pridobitvi službe, ponudijo pohvalo in spodbudo ter pomagajo osebi pri plezanju po lestvici življenja. Cilj je uspeh – in to je vse, kar si želimo starši za otroke in zase. Mentorji učijo status quo in kako ga posnemati, a ne tega, kako ustvariti nekaj novega. Kdaj je namreč kakšen starš ali mentor dejal 'odmakni se tako daleč stran od mene, kot je potrebno, da boš lahko našel najboljše možne priložnosti in vzpostavil neodvisen, dvomljiv um?'«.  Avtor se na tej točki zgroženo sprašuje, ali smo starši pogosteje mentorji kot coachi in na čigavo škodo. Ali podobno počnemo tudi zaposlenim?

Tatjana Zidar Gale močno zagovarja previdnost pri izbiri tako enega kot tudi drugega. Pravi namreč, da obljuba, da coach pomaga »posameznikom postaviti cilje in najti pot do njih z vprašanji, spodbudami, razumevanjem in povratnimi informacijami«, zveni izjemno obetavno. A ljudje, za razliko od tekočega traku, ne delujemo linearno. Kot primer navaja nedavno vabilo na štiridnevno delavnico o coachingu, ki je potencialne udeležence motivirala z naslednjim vprašanjem : »Kako lahko s coachingom naredite preboj na področju financ, kariere, partnerstva, zdravja, osebne in poslovne rasti?« Povrh vsega je bil to zgolj eden od desetih (!!!) ciljev, ki jih bo ta resnično magična delavnica pomagala doseči. Kako lahko, se sprašuje Zidarjeva, človek realno doseže kaj od tega v štirih dneh, če pa za temeljite vzorce vedenja in delovanja, varno navezovanje na partnerja in druge korake osebnostne rasti običajno potrebujemo mesece, če ne leta?

Coaching kot praksa neizogibno posega v človekov oseben prostor, kjer se nikoli ne skriva zgolj vseprisotna želja po uspehu in napredku, temveč tudi vse travme, želje, strahovi, upi in mešanica drugih čustev. Ideja, da po tej delikatni človeški plati »šari« nekdo, ki se je samo »zapel« na množični trend in za to ni ustrezno opremljen, je pravzaprav strašljiva. Težko se je upreti primerjavi z na primer zobozdravnikom. Malokdo bi namreč zaupal nežno notranjost svoje ustne votline nekomu, ki je po trimesečnem »schnell kurzu« poprijel za mini ogledalce in sveder ter se z vso nežnostjo odstranjevalca kopalniških ploščic spravil na delo. Sploh če je v prostem času še  avtomehanik (z vsem spoštovanjem do tega poklica).

Naše sogovornice povezuje izrazito etični pristop k temu, kar počno. Vse se namreč zavedajo, da gre pri coachingu in mentoriranju v prvi vrsti za neko obliko medčloveškega odnosa, ki ni preproste transakcijske oblike, temveč poglobljena interakcija, ki lahko pripelje do marsičesa. Golobova pravi, da se med srečanji s strankami odnos pogosto poglobi do te mere, da na površje priplavajo tudi osebne stvari, ki vplivajo na to, kako oseba doživlja določeno situacijo in kako se nanjo odziva. Cilj je seveda to rešiti, a včasih je za to potreben tudi strokovnjak z drugega področja, h kateremu bi, kot pravi Golobova, stranko v takšnem primeru tudi napotila. Zidar Galetova je tu še za odtenek bolj previdna, saj pravi, da pri tovrstnem odnosu obstaja visoko tveganje, da na površje priplavajo različne nerešene travme ali osebne stiske, saj ne nazadnje človek v procesu coachinga/mentoriranja pride v stik s seboj in svojimi nezavednimi vzorci, ki mu stojijo na poti do cilja. V takšnem primeru je proces nujno takoj ustaviti in stranko preusmeriti k psihoterapevtu (ali drugemu ustreznemu strokovnjaku), saj coaching ne bo pomagal pri predelovanju disfunkcionalnih in bolečih vzorcev. Krajnčeva pri tem poudarja tudi pomembnost izdatne mere spoštljivosti in zaupnosti ter seveda ustrezne reakcije. Omenila je primer, ko je eden od njenih mentorirancev opisal primer, ko se je (zdaj že bivši) coach v procesu stranki izpovedoval o svojih težavah in vzpostavil obraten odnos, kar je napačno, neprofesionalno in nedvomno tudi škodljivo. Luč na koncu tunela do zadanih ciljev ali rešitve problema je tako na žalost lahko tudi vlak.

Zato je previdnost, zahtevnost in temeljitost pri izbiri coacha ali mentorja nemogoče dovolj poudariti. Golobova meni, da je ključni dejavnik pri izbiri coacha poleg akreditacije pri eni od krovnih dveh zvez (ICF, EMCC) zagotovo referenca oziroma priporočilo (preteklih) strank, saj te najbolje pričajo o verodostojnosti, izkušenosti in pozitivni izkušnji, ki jo je ponudil določen coach ali mentor. Predvsem o izkušnjah in ugledu potencialnega coacha in mentorja naj se bodoče stranke skrbno pozanimajo, je tudi nasvet Krajnčeve, ki dodaja, da je pri tem treba biti izjemno zahteven. Zidar Galetova je pri tem še bolj neposredna, saj ima občutek, da je kopica posameznikov zavohala pot do lahkega zaslužka in brez ustreznega znanja ljudem obljublja bližnjico, zato svetuje izdatno mero previdnosti.  

Delikatni ženski posluh

Nedavno poročilo ICF razkriva tudi nekaj o strukturi coaching industrije. Sodeč po podatkih je namreč kar 70 odstotkov coachov ženskega spola, kar glede na to, da se coaching/mentorstvo pogosto pojavi kot nekakšen podaljšek kadrovske funkcije, niti ne preseneča. A razlogi so verjetno drugje. Golobova pri tem navaja, da so ženske tiste, ki privzeto bolje negujejo, bolje poslušajo (in tudi slišijo!), berejo med vrsticami in spodbujajo. Bolj razvito sposobnost poslušanja in pa tudi večjo pripravljenost za delitev lastnih izkušenj in znanja kot osnovne »prednosti« žensk vidi tudi Krajnčeva. Zidar Galetova pa ocenjuje, da so ženske v povprečju verjetno tudi bolj empatične. Kot eno od možnosti za omenjeno razmerje spolov vidi tudi verjetnost, da ženske dajejo prednost osebnostnemu razvoju in doseganju ciljev ter predvsem zadovoljnemu življenju (in so za doseganje tega pripravljene nameniti tudi več časa), kar želijo verjetno prenašati tudi na druge okoli sebe.

Coaching za vse in vsakogar

Dvomiti v nekaj samo zato, ker je priljubljeno ali novo, močno zaudarja po predsodkih (mimogrede, coaching po besedah Golobove ni od včeraj, saj zveza ICF letos obeležuje že 27. obletnico). A kdor koli živi v prepričanju, da je coaching nekaj, kar je večinoma v domeni posla in karierne rasti, se globoko moti. Tam je verjetno najbolj razširjeno, saj ga najpogosteje financirajo podjetja in ponudniki teh storitev to tudi vedo. Hkrati ni težko sprevideti motivacije podjetij in zaposlenih; prva želijo dvigniti produktivnost zaposlenih in (še bolj) prihodke, drugi pa – vsaj nekateri – želijo napredovati in biti sposobni reševati kompleksne probleme (do česar jih ločijo določene ovire). In ta praksa zagotovo vsaj v neki meri deluje – pod določenimi predpostavkami seveda (glej naslednji odstavek).

A zunaj profesionalnega teritorija je težko najti področje življenja, kjer coaching ne obstaja in skozi katerega različno izkušeni in modri individuumi drugim pomagajo iskati boljše življenje. Zgolj bežno guglanje namreč razodene intrigantno, celo zabavno dejstvo, da med drugim obstajajo coachi za (naštevam samo nekatere) spletne zmenkarije, prehranjevanje, branje, spanje, spolne odnose, vrtnarjenje (hortikulturno, ne le dušno), in – verjetno pri tistih, ki se težko odločijo, kje so res dobri – življenje nasploh. Dodati gre, da želijo ti včasih resnično vsestranski coachi svojemu plemenitemu udejstvovanju dodati avro profesionalnosti in se imenujejo svetovalci ali konzultanti (svetovalec za spanje je pravzaprav spalni coach). Avtor ima dokaj odprt um, včasih še preveč, a si zelo težko predstavlja, da bi morebitne težave s spanjem reševal tako, da bi mu nekdo prišel premaknit posteljo, zagrnit zavese in se potem poleg njega ulegel v žličko, ob čemer bi mu seveda nežno šepetal do beta stanja. Morda avtor boleče potrebuje coacha za kreativno razmišljanje, a še težje si predstavlja, kako bi bila tovrstna pomoč sprejeta v širšem gospodinjstvu in kako bi članom slednjega pojasnil, da nekdo, ki leži v postelji z menoj in za to pričakuje honorar, ni pripadnik oziroma član(ica) najstarejšega ceha. V izogib nesporazumu – kot omenjeno zgoraj, obstaja seveda tudi coach za spolnost, kjer pa delovne naloge in pristojnosti prepuščam domišljiji bralk in bralcev. Opis, ki ga ponuja splet, pa pravi, da tovrstni coachi rešujejo vse sorte spolnih zagat skozi »izobraževanje, trening in komunikacijo«. Vprašanje, ki se poraja samo od sebe, je, ali sploh znamo živeti, če potrebujemo coache za vsako mikrofazo slehernega dne. In če da, kje smo zašli? 

Izzivi coachinga

Ljudje si želimo biti srečni. Te izmuzljive in sporadične trenutke blagostanja po navadi dosežemo, ko napredujemo – finančno, duhovno, telesno, karierno/poklicno, osebnostno ali kako drugače. To je odvisno od posameznika in aktualnega življenjskega konteksta ter koliko prtljage nosimo s seboj iz preteklosti. A mestoma se je težko upreti vtisu, da je coaching – poleg magičnih shujševalnih in mišice vzbujajočih napitkov, hitrega branja in elektrod, ki si jih zapnemo v glavo in čez noč spregovorimo latinsko – še eden od tipičnih zahodnjaških prijemov, kako to pot do sreče poenostaviti in predvsem pospešiti. Seveda v zameno za honorar.

Coaching nedvomno (lahko) deluje, če ga izvaja asertiven, poslušljiv, ciljno naravnan, fokusiran, empatičen, jasen, pozitiven, navdušen in z nekimi izkušnjami napolnjen posameznik. Golobova kot primarna kriterija za funkcionalen coaching postavlja posluh za sočloveka na eni ter vlaganje v svoj profesionalni razvoj na drugi strani.

Zidar Galetova meni, da je izključujoč kriterij za delovanje coachinga pomanjkanje empatije in sočutja, saj brez tega tovrsten odnos preprosto ne more delovati. Vse skupaj mora seveda temeljiti na izdatni meri zaupanja, ki ga na prvo mesto postavlja Krajnčeva, saj pravi, da mora biti coach/mentor zaupanja vredna oseba.

Lahko bi rekli, da je letvica postavljena dokaj visoko, kar nesporno predstavlja izziv, sploh ko se zavemo, da coaching namreč sodi med poklice, ki so vsaj za zdaj praktično povsem neregulirani. Vstopne ovire pravzaprav ni – marsikje je težje postati taksist kot coach. Licenco oziroma certifikat za coacha, ki validira, da je oseba pripravljena za to odgovorno delo, namreč globalno gledano podeljuje preko 500 različnih institucij, v večini primerov pa je potrebno neko plačilo, relativno kratko šolanje in – voila – coach je pripravljen. Edina globalno priznana institucija od vseh je že omenjena ICF. Po nedavnih navedbah te organizacije je v Sloveniji 54 certificiranih coachev, medtem ko LinkedIn pod iskalno zvezo »coach Slovenia« najde 1.800 zadetkov. Kot glavni razlog za ta razkorak tako Golobova kot tudi Zidar Galetova vidita pomanjkanje regulacije, medtem ko slednja postavlja še pomembnejše vprašanje: »Kaj pravzaprav certifikat ene ali drugi institucije pravzaprav pomeni?« Povedala nam je, da pozna več coachev z bleščečimi certifikati, ki so njene redne stranke na psihoterapevtskih seansah – ne ravno informacija, ki bi si jo želeli slišati. Zveni namreč nekako kot nutricionist, ki bi me s pleskavico v rokah rad naučil veganstva. Ne, hvala.

Krilatica »šiša, brije, zube vadi« v svetu coachinga dobiva nove razsežnosti. Avtor namreč ob pomanjkanju regulacije vidi izziv tudi v tem, da coachi dovolj pogosto (ne vedno) opravljajo še druge funkcije oziroma poklice, ki so za kakovostno realizacijo sami po sebi velik izziv, zato si je težko predstavljati, da preko spektra »motivator, javni govornik, direktor, kreativni guru in coach« obstaja ista (ustrezna) stopnja razumevanja in kakovosti. Tovrstni supermani poklicu verjetno delajo več škode kot koristi, vsaj v kontekstu samega ugleda in verodostojnosti, vprašanje pa je tudi, kakšno škodo utrpijo stranke.

Coaching kot praksa neizogibno posega v človekov oseben prostor, kjer se nikoli ne skriva zgolj vseprisotna želja po uspehu in napredku, temveč tudi vse travme, želje, strahovi, upi in mešanica drugih čustev, pravi Tatjana Zidar Gale, NLP trenerka in NLP coachinja, certificirana integrativna relacijska psihoterapevtka in učiteljica čuječnosti.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, maj 2022, #491. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.