Digitalno nomadstvo: se na eksotičnih lokacijah resnično cedita zgolj med in mleko?

Če si je pred marcem 2020 le redkokateri delodajalec predstavljal, da bodo njegovi zaposleni vse svoje delovne naloge lahko opravili od doma, se je takrat izkazalo, da je to v marsikaterem poklicu povsem mogoče. In če je mogoče od doma, zakaj ne bi bilo tudi z Balija ali pa iz Mehike?

V sodobnem času je veliko poklicev, pri katerih za svoje delo potrebujemo le računalnik in povezavo do spleta. Ne preseneča torej, da je vedno več posameznikov, ki si želijo to izkoristiti in (predvsem v času, ko še niso vezani na družino) potovati po svetu ter delati kot digitalni nomadi. Toda če si digitalnega nomada predstavljate kot uživača, ki uživa na tropskih plažah s koktajlom v eni roki in prenosnim računalnikom v drugi, se motite. Naši sogovorniki, ki so takšen način življenja in dela izkusili iz prve roke, opozarjajo, da se tudi v eksotičnih destinacijah ne cedita le med in mleko.

»Podcenjeval sem pomembost medsebojnih odnosov«

Po mnenju Klemna Selakoviča, kreativca in avtorja enega od najbolj poslušanih slovenskih podkastov Aidea, so prednosti digitalnega nomadstva samoumevne. »To je vsekakor občutek svobode, ki je v tem individualističnem svetu vrednota, ki je visoko na lestvici vrednot mnogih ljudi. Razvoj tehnologije je omogočil, da danes lahko delamo na daljavo na lokacijah, kjer je življenje morda malo cenejše in toplejše kot doma. Običajno so to tropi ali kakšna eksotična lokacija, o kateri smo sanjali kot otroci. In če že ne moremo zadeti na lotu in tam brezskrbno živeti, lahko tam vsaj delamo,« pove.  

Že v naslednjem stavku pa nadaljuje z negativno platjo, ki jo je izkusil tudi sam: »To me je presenetilo, a ugotovil sem, da sem precej podcenjeval pomembnost odnosov z bližnjimi in to, kako pomanjkanje medsebojnih odnosov vpliva na psiho človeka. Sam sem mislil, da bom potreboval le streho nad glavo, hrano in vodo, odnosi pa so se mi zdeli manj pomembni, a sem ugotovil, da nikakor niso. Bližnje odnose kot digitalni nomad precej težje vzdržuješ, zavedati pa se je potrebno, da so prav ti ključnega pomena za psihično zdravje.«

Klemen Selakovič, kreativec in avtor podkasta Aidea, je kot digitalni nomad živel v številnih azijskih državah, v ZDA, Maroku, Kanarskih otokih in še marsikje drugod.

Najpomembnejša je dobra predpriprava

Da digitalno nomadstvo ni popoln način življenja, poudarja tudi Maja Novak, digitalna nomadka in avtorica podkasta Potovanja in delo v tujini. Kot pravi, pri vsem, kar počne, vedno poskuša prikazati dobre in slabe plati oziroma realno sliko. »Ne morem namreč sprejeti dejstva, da je splet poln shem za hitro obogatenje, 'get rich quick',  in nagovorov v slogu 'pusti službo od 9. do 17. ure in odpotuj oziroma 'leave 9-5 job and go travel', saj je za vse v življenju pomembno delo in trud. Popolnoma nič v življenju ni samo dobro ali samo slabo. Še težje sprejmem, da nekateri tem 'oglasom' nasedajo in tako popolnoma neracionalno sprejemajo življenjske odločitve. Močno poudarjam, da je najpomembnejša dobra predpriprava, saj je stvari iz tujine reševati zelo težko. Internet je sicer poln informacij, ki pa niso vedno kredibilne. Treba je poiskati ljudi, ki imajo dovolj izkušenj in so na svojem področju strokovnjaki. Tako lahko morebitne nevšečnosti in težave močno zmanjšamo,« pravi. Priprave se po njenih besedah začnejo z izbiro prave destinacije, ki ponuja dobro internetno povezavo, iskanjem ustrezne nastanitve, urejanjem zavarovanja (če je potrebno tudi vize in cepljenja), preverjanjem pogojev za vstop in podobno. »Če se vrnem k negativnim platem, naj omenim, da je lahko velika težava samota, saj vse destinacije nimajo dobro razvitih digitalnih skupnosti. Poleg tega bi omenila predvsem aklimatizacijo in nenehno sprejemanje novih odločitev. Doma v Sloveniji živimo večino časa na avtopilotu. Vemo, kam moramo v trgovino, kaj bomo tam dobili, koliko lahko v enem mesecu zapravimo, kje dvigovati denar ipd. V tujini je vse novo in potrebno je veliko energije, da se čim prej prilagodimo na nov slog življenja in dobro raziščemo, kaj nam destinacija ponuja glede na naš mesečni proračun,« pravi.

Maja Novak, avtorica podkasta Potovanja in delo v tujini, pravi, da se kot nomadinja (sicer brez digitalnega dela) počuti že zadnjih 10 let, ko je opravljala delo v zasebni jahtni industriji. Zadnjih nekaj mesecev je živela v Makarski, le nekaj dni po najinem pogovoru pa se je odpravila na Tajsko, saj vse svoje delo opravlja preko računalnika in je lokacijsko neodvisna. Ima tri avtorske programe za delo v tujini, za kandidate za delo v tujini in tudi te, ki iščejo delo v Sloveniji, piše strokovne življenjepise, motivacijska pisma in sestavlja portfolie. Njen hobi, ki pa je pravzaprav njena najbolj priljubljena storitev, je vodenje podkasta, v katerem z gosti govori o preživljanju počitnic malo drugače (retreati/telesni odmiki, prostovoljstvo, počitnice na barki) in o delu v tujini (priložnostna dela v tujini na mlade, 'gap year', 'sabbatical year' in o digitalnem nomadstvu).

Kaj pa nastanitev?

Če večina digitalnih nomadov poudarja, kako pomembna je dobra internetna povezava, pa je po mnenju Maje Novak skoraj enako pomembna tudi nastanitev. »Tam preživiš večino časa in moraš imeti mir in se počutiti udobno. Zelo hitro namreč začneš pogrešati občutek doma. Cene stanovanj za kratkoročni najem dosegajo tudi 2000 evrov na mesec, zato se je najlažje podati na pot skupaj s partnerjem ali prijateljem, da si razdelimo stroške. Če se nastanimo v stanovanju, ki ga delimo z drugimi digitalnimi nomadi, je popolnoma mogoč scenarij, da za sostanovalce dobimo ljudi, ki povzročajo nemir, ne pospravljajo ali so nevljudni. Zato je potrebno malce previdnosti. Obstajajo odlične platforme, kjer stanovanja lahko dobimo po veliko nižji ceni ali pa za pomoč prosimo iskalce stanovanj za digitalne nomade. Lahko pa tudi uporabimo platformo Homeexchange, kjer zamenjamo svoj dom z domom nekoga iz tujine in tako bo strošek nastanitve praktično ničeln.«

Lokacija, lokacija, lokacija ...

Preden poišče nastanitev, pa se mora potencialni digitalni nomad seveda sploh odločiti za lokacijo, ki bo postala njegov (začasni) dom. Maja Novak pove, da je po njenih podatkih na vrhu seznama najbolj priljubljenih držav Tajska, takoj za njo pa Indonezija. Vedno več digitalnih nomadov se mudi tudi v Južni Afriki in Južni Ameriki, medtem ko ZDA in Srednja Amerika nista tako priljubljeni; prva zaradi visokih cen, druga pa zaradi slabega internetnega omrežja. »Je pa porast digitalnega nomadstva zaznati v Dubaju in to kljub strožjim pogojem za pridobitev vize in dokazilu o mesečnem dohodku, ki mora presegati 5.000 evrov,« pove.

V Evropi je precej pozornosti požela sosednja Hrvaška, kjer so pred dvema letoma začeli podeljevati posebne letne vizume za digitalne nomade. Lani je ameriška televizijska mreža CNBC posnela tudi minidokumentarec o programu za digitalne nomade na Hrvaškem, ki je bil del intenzivne oglaševalske akcije »Hrvaška, vaša nova pisarna« na čelu s Hrvaško turistično organizacijo in več ministrstvi.

Nastajajo cele skupnosti

Zanimiva je tudi odločitev Indonezije, kjer po besedah Novakove na dveh otokih pravkar nastajata skupnosti, prilagojeni digitalnim nomadom. »Tam so tudi nepremičnine za nakup precej ugodne, govorim o glamping šotorih, garsonjerah ali celo vilah. V skupnosti bo poskrbljeno za zdravo hrano, dober internet, aktivnosti, pralnico, spletne nakupe in dostavo. Izdajali se bodo celo posebni NFT-žetoni za nakup storitev na teh otokih. Nepremičnino, ki jo imate v lasti, lahko preostali del leta oddate v najem ali prodate NFT-žetone, ki jih dobite ob nakupu nepremičnine. Seveda je vse še precej v povojih, a ideje so odlične in verjamem, da bo v naslednjih letih teh ponudb vedno več, nekatere stvari za digitalne nomade pa bo še bolj poeneostavila implementacija tehnologije blockchain v potovalno industrijo,« meni.

Prva digitalna vas na Madeiri

Med evropskimi državami je pri digitalnih nomadih zelo priljubljena Portugalska, na Madeiri je celo nastala prva digitalna vas, Ponta do Sol. Za Madeiro se je letošnjo zimo odločila tudi Živa Kovačević, ki je v Sloveniji prisotna z znamko Gia Copywriting, v tujino pa počasi posega pod imenom Vivi’s Wild Stories. Za to destinacijo se je odločila predvsem zato, ker ima rada otoke, ki zanjo predstavljajo nekakšen svet v malem. »Vsakič, ko se odločam med destinacijami, me vleče na otoke. Obenem pozimi nočeš v še večji mraz, torej pogleduješ za toplejšimi kotički planeta. Poleg tega sem v zadnjih dveh letih zaradi koronskih ukrepov iskala predvsem manj restriktivne lokacije, pa tudi prostor, ki bi imel čim več tistega, kar sem si želela. Sem sodijo hribi, morje, plezalne stene, fitnes infrastruktura in skupnost,« pove in iskreno doda, da se njen um rad poigrava z njo in ji prigovarja, da je Evropa bolj domača od Azije ali Srednje Amerike. »V resnici je bila Madeira lažja izbira v primerjavi s Kostariko, o kateri sem pozimi tudi razmišljala, ker se po svetu premikam sama in me zna nelagodje pred povsem neznanim okoljem potisniti v objem tesnobe. S prijateljico sva se smejali ideji, da h Kanarskim otokom in Madeiri v zadnjih letih gravitiramo tisti nomadi, ki smo še prevelike 'boječke', da bi šli sami na druge celine,« šaljivo pove.  

Madeira je po njenih besedah muhasta, čutiti je »nemir in energijo osvajalcev ter kolonializma«, so pa ljudje izjemno prijazni in digitalnim nomadom je tako rekoč vse postreženo na srebrnem pladnju. »Madeira je ena od redkih destinacij, kjer so najbolj sončno vas na otoku organizirali v vas za digitalne nomade. Tam lahko dobiš brezplačno mizo v prostorih za sodelovalno delo, coworking, se vsak petek pridružiš zabavi in počneš še tisoč drugih stvari, organiziranih primarno za nomade. Jaz sem ostajala v prestolnici, mestu Funchal. Tudi tam je coworking, ki sicer ni brezplačen, je pa krasen. Všeč mi je bil preplet lokalcev in nomadov, pa različne skupnosti; sama sem glave skupaj tiščala z akrojogisti, plezalci in hribolazci. Tretja lokacija na tem majhnem otoku, kjer je precej nomadov, je Machico. Neverjetno, koliko možnosti ima tam človek – pri nas, v Ljubljani, pa žal ne najdeš niti enega zglednega prostora za coworking, kjer bi spoznal popotnike,« ugotavlja.

Živa Kovačević (Gia Copywriting) kot digitalna nomadka že leta hodi naokrog z računalnikom in kombinira potovanja z delom. Destinaciji, na katerih je ostala dlje časa, sta Tenerife in Madeira, naslednja, o kateri razmišlja, pa je Bali.

Delo v skupni pisarni ali doma?

Na vprašanje, zakaj se je odločila za delo v skupni pisarni, Živa Kovačević odgovori, da se pogosto zgodi, da doma, kjer si sam s seboj oziroma s svojim računalnikom, počasi, a vztrajno zapadaš v apatijo. »Čeprav sem človek, ki potrebuje ogromno samote in miru v kreativnem procesu, pa nisem volk samotar. V coworking sem šla primarno zaradi spoznavanja ljudi, prijetnega okolja, iskanja navdiha. In odločitev je bila pravilna. Ker vedno hodim naokrog z nasmehom in čvekavim pozdravom, sem se kaj hitro začela povezovati s samimi zanimivimi posamezniki, spoznala sem njihove zgodbe in v odmorih med tipkanjem na dvorišču coworkinga učila ‘sodelavce’, kako delati stoje ob steni. Kaj bi si človek še želel od življenja, ko pa lahko ustvarjaš, obdan s pestrim šopkom kreativcev, vmes pa si obrnjen na glavo?« se nasmehne.

Na Tajskem »po sili razmer«

Še ena navdušenka nad digitalnim nomadstvom je Maja Vogrinc, lastnica agencije za digitalni marketing Maja’s Marketing Lab in platforme Samorastniki, ki pravi, da v domačem Kranju, kjer ima stalno bivališče, ni več kot dva meseca na leto. »Delo je z mano povsod, oziroma delam od kjer koli. Trenutno sem locirana v Bovcu, kjer bom en mesec delala in živela delno kot turistka, delno kot lokalka. Nato za mesec dni odhajam na Bali, po novem letu pa za več mesecev na Tajsko,« pravi.

Prav Tajska je bila prva lokacija, kjer je pristala kot digitalna nomadka, kar se je zgodilo po naključju. Tam je bila namreč s fantom na dvotedenskih počitnicah ravno na začetku epidemije koronavirusa. Ko sta izvedela za stanje v Evropi in predvidela, da se to ne bo hitro končalo, sta sklenila ostati na otoku. »Situacija tam je bila povsem drugačna, otok je namreč majhen, tako da je že bil že sam po sebi nekako v izolaciji, tudi Tajska je zaprla meje in ni sprejemala novih turistov, tako da je šlo za dokaj preprosto odločitev. Takrat so bili sicer še prisotni dvomi, kako bom vodila posel na daljavo in predvsem, kako bodo na to, da ostajam na Tajskem, gledali moji zaposleni, naročniki in celotna skupnost. A tiste štiri mesece, kolikor je trajala 'karantena', smo imeli resnično dobre pogoje za delo in lahko rečem, da je bilo to eno od najbolj produktivnih obdobij. Tako sem dobila samopotrditev, da dejansko ne potrebujem domače pisarne oziroma pisarne v domačem kraju, da lahko produktivno ustvarjam in delam,« pravi Maja Vogrinc. Prepričana je, da je prav covid-19 na digitalne nomade vplival pozitivno, saj so bili delodajalci prisiljeni zaposlenim ponuditi možnost dela od doma oziroma na daljavo.

Maja Vogrinc se profesionalno ukvarja z digitalnim marketingom. Del njenega delovanja v digitalnem ekosistemu predstavlja izobraževanje, je namreč ustanoviteljica digitalne platforme Samorastniki, drugi del njenega delovanja pa je usmerjen k vodenju lastne ekipe večjega projekta uspešne spletne trgovine.

Slovenski delodajalci še zadržani

Po drugi strani pa Maja Novak poudarja, da je v tujini digitalno nomadstvo zelo poznano že vsaj deset let. »Spominjam se, da sem leta 2011, ko sem potovala po Jugovzhodni Aziji, spoznala veliko popotnikov, ki so na svoji poti opravljali delo preko računalnika. Večinoma so bili iz sektorja internetne tehnologije. Danes se je digitalno nomadstvo zelo razširilo tudi med slovenskimi državljani, saj se je povečala potreba po kadru iz digitalnega marketinga, grajenja spletnih strani in ustvarjanja spletnih vsebin. Dobršen del so k temu seveda prispevala tudi družbena omrežja, ustvarjalci vsebin namreč lahko ustvarjajo povsod po svetu in so lokacijsko neomejeni. Nezanemarljiv del so tudi kripto in borzni trgovalci, saj so platforme za trgovanje omogočile, da se z dobičkonosnim trgovanjem lahko ukvarjajo tudi mali vlagatelji,« meni.

Kljub temu so v Sloveniji med digitalnimi nomadi predvsem takšni, ki imajo lastno podjetje oziroma delajo za tuje delodajalce. Klemen Selakovič pravi, da so naša podjetja še precej konzervativna in ne pozna nobenega, kjer bi podpirali takšen način dela v obliki redne zaposlitve. »Že v času koronskih lockdownov sem v poslovnih krogih slišal, da marsikateremu delodajalcu delo od doma ni bilo pogodu. Mislim, da je pri nas 'kultura kontrole' še kar močna. Drugače je z najemanjem svobodnjakov oziroma freelancerjev – v tem primeru ne vedo, kje si stacioniran in jih to niti ne zanima, pomembno jim je le, da je storitev, ki jo želijo od tebe, opravljena,« pravi.

Ovira je tudi zakonodaja

Za mnenje, kako je pri nas na tem področju, smo povprašali tudi v kadrovski agenciji Kariera, kjer so nam povedali, da konkretnih podatkov o razširjenosti digitalnega nomadstva pri nas nimajo, se pa naročila njihovih strank s tega vidika v zadnjih letih niso pretirano spremenila. »Večji je seveda odstotek tistih, ki ponujajo možnosti dela od doma, vendar v takšnem primeru ne moremo govoriti o digitalnem nomadstvu. Smo pa v obdobju po koroni prejeli potrebo po približno petih delovnih mestih, ki niso bila omejena na lokacijo in so tako redno delo omogočala tudi tako imenovanim digitalnim nomadom. Naročila za takšne profile dobivamo izključno s strani mednarodnih podjetij ali pa lokalnih, ki se ukvarjajo predvsem z izvozom na tuje trge. Ocenjujem, da je takšnega dela lahko več v manjših start-upih, kjer je poudarek na specifičnem znanju in ne na lokaciji opravljanja dela,« pravi Nina Jakopin, direktorica iskanja in selekcije v Karieri.

Je pa verjetno ovira pri tem, da bi se podjetja bolj odločala za zaposlovanje digitalnih nomadov, tudi zakonodaja. Pogovarjali smo se z Vesno Novak, podpredsednico oddelka za kadrovanje v Celtri, ki pravi, da se lahko pri delovno-pravnem vidiku zaposlovanje digitalnih nomadov pogosto zaplete. »Kot strokovnjakinja na tem področju moram poskrbeti za to, da so urejeni vsi dokumenti in da se spoštuje lokalna zakonodaja, še posebej, če bi želel posameznik iz tujine delati več kot šest mesecev. Mi sicer našim zaposlenim ponujamo takšno možnost dela in mlajše generacije jo zelo rade izkoristijo,« je povedala za MM.

Si turist, pa hkrati nisi

Sogovornice smo vprašali tudi, koliko časa imaš kot digitalni nomad, da si državo, v kateri si, tudi dejansko ogledaš, torej, da potuješ iz kraja v kraj in jo zares »doživiš«. Po mnenju Maje Vogrinc je to odvisno od tega, koliko časa si tam in kakšno službo opravljaš. »Ljudje, ki jih spoznavam na poti, so večinoma dlje časa v določenih krajih. Sprva je potreben čas, da se aklimatiziraš in si urediš neko rutino, potem ostane čas za raziskovanje mesta, a to se dogaja v počasnejšem tempu, kot bi se v primeru klasičnega turista. Klasična oblika potovanja, s tem da si veliko na poti, se seliš, si ogleduješ znamenitosti in doživljaš aktivnosti, ki jih lokacija nudi, žal ne pride v poštev. Običajno je tako, da dejansko ne potuješ po državi, ampak živiš in delaš tam, proste popoldneve in/ali vikende pa nameniš raziskovanju,« pravi.

S tem se strinja tudi Maja Novak, ki pravi, da je časa za raziskovanje v tujini enako kot v Sloveniji. »Tudi v tujini digitalni nomadi večinoma delamo od ponedeljka do petka, vikend pa si vzamemo prost in raziskujemo okolico. Vedno priporočam destinacije, ki so razgibane, na primer kakšne otoke, ki imajo veliko znamenitosti, razdalje na turistične točke pa so krajše. Poleg tega se rada tudi v tujini počutim kot doma, torej da zvečer na kavču pogledam film, vadim jogo ali se družim s partnerjem ob doma skuhani večerji. Ko si na potovanju, lahko kot digitalni nomad hitro pozabiš, da je prioriteta vseeno delo, okoli tega si moraš izoblikovati svoj dan. Za to sta pomembna dobra disciplina in učinkovita organizacija delovnega in prostega časa. Kreativa brez discipline ni nič. Poiskati in nato prakticirati to ravnovesje pa se mi zdi v digitalnem nomadstvu najtežje. Ampak z vajo gre, tako kot povsod v življenju,« meni.

Nekoliko drugače razmišlja Živa Kovačević, ki pravi, da je že zdavnaj zagnala čez okno »hustle« mentaliteto. »Časa imam natanko toliko, kot si ga vzamem. Ko pride do časa, me žuli moja multistrastna narava. Počnem namreč vse mogoče – sem v telovadnici, se aktivno udejstvujem v raznolikih športnih dogodivščinah, križ-kraž hodim po novih ulicah in iščem najboljšo kavo v mestu, pišem poezijo in zgodbe, skrbno zalivam odnose, vmes pa je treba še delati, jesti in spati,« pravi.

»Šefa, ki naju preganja k delu, imava programiranega v srcu in glavi«

Zanimiv primer zakoncev, ki sta (vsaj občasno) tudi digitalna nomada, sta Jasna Žaler Culiberg in Miha Culiberg, ustanovitelja in solastnika več podjetij.

Zakonca sta pred dobrimi dvanajstimi leti izraz nomadstvo s seboj povezala le v smislu številnih zasebnih potovanj in pogostih službenih premikov, ne pa toliko z delom, ki ga danes opisujemo z izrazom digitalno nomadstvo. »A sva pravzaprav to že takrat nezavedno počela. Oba sva bila zaposlena v podjetju, ki je bilo prisotno na številnih trgih, in najine poti izven Slovenije so bile zelo pogoste. Seveda je to pomenilo tudi delo v nenehnem premikanju, na letališču, v hotelskih sobah, danes v eni državi, jutri v drugi, spomnim se tudi piljenja prezentacij kar v avtomobilu,« pripoveduje Jasna Žaler Culiberg.

Njen mož Miha Culiberg je bil tisti, ki se je rednemu »štempljanju« na delovnem mestu uprl najprej. Zavedal se je prednosti in nujnosti fizičnega stika z ekipo in osebnega pristopa do sodelavcev kot vodja, a ne v 100-odstotnem obsegu. »Bil je mnenja, da lahko enako dobro izvajaš določen del nalog, za katere potrebuješ mir od koder koli. Spomnim se, da se je pogosto na glas spraševal, zakaj to ne more biti s pogledom na morje. Nekje, kjer si misli zbistriš s skokom v vodo. Sama sem se temu mišljenju pridružila, ko sem iskala ugodne letalske karte in videla, da so drastično cenejše v času, ko dopust ni možen, a ravno takrat sem imela delo, ki je zahtevalo le ure sedenja za računalnikom. Zakaj to ne more biti v Kolumbiji? Še bolj pa se mi je zdelo nesmiselno, da izgubljam ure časa z dnevno vožnjo iz Maribora v Ljubljano in nazaj, čeprav bi lahko delo  občasno opravljala kar od doma. Takrat še ni bilo korone in podjetja o scenariju dela od doma niso razmišljala oziroma ga niso dopuščala. To je veljalo za nekaj slabega, za 'potuho', lenarjenje. Ker sem sama sebi najstrožji šef, me že takrat ni skrbelo, da bi 'zabluzila' in dela ne opravila. Vedela sem, da bom vstala sredi noči in dostavila 'izdelek' do dogovorjenega roka, ne glede na to, kje sem, tudi če v kopalkah. V tem smislu sva koronskim spremembam hvaležna,« pravi Jasna Žaler Culiberg.

»Delo je najin vsakdan«

Digitalna nomada sta postala zavestno, ko sta se odločila zapustiti redni delovni mesti in se podati na svojo podjetniško pot. »Pogovarjala sva se prav o tem, da želiva združiti najine štiri strasti v eno zgodbo, torej delo, čas z otroki, potovanja in šport. Je pa še danes zanimivo, da je kljub dostopnosti interneta in prenosu podatkov ter sodobnim IT-rešitvam v očeh ljudi delo, ki se prepleta s premikom izven doma, še vedno dojemano kot počitnice in popolno brezdelje. Le najini sodelavci, poslovni partnerji in družina, predvsem pa otroci, ki so ob naju, vedo, da je 'pravih' počitnic, ko ne odgovarjava na e-pošto in telefonske klice ter odklopiva službo v celoti, največ 10 dni. Dvomim, da jih preštejeva 15 na leto. Zdaj se nikoli več ne vprašava, ali bova tam delala, saj to preprosto postane način življenja. Delo je najin vsakdan,« pravi sogovornica.

Na to, da je delo rutina, sta se navadila. Nikoli si ne očitata, da drugi dela, ampak se podpirata v največji možni meri. »Zavedava se prednosti, ki nama jih prinaša takšen način življenja. Videti svet, biti veliko več časa z otroki in majhni užitki, ki jih prinašajo druge kulture, lepote, ljudje in spoznanja. Zvečer, ko otroci zaspijo, vedno sedeva za računalnik, kadar je dela več, pa se menjujeva v skrbi za otroke. Najina ekipa ve, da sva dosegljiva 24 ur na dan vse dni v tednu in da lahko pokličejo kadar koli. Nekaj sodelavcev naju pozna tako dobro, da točno ve, da je nedelja po 22. uri odličen čas za resnejše debate. In tako odgovarja tudi njim,« pove Jasna, ki je tudi kot delodajalka zelo liberalna.

Vodita v smislu prevzemanja odgovornosti in samostojnega odločanja

Kot pravi, moraš zaposlenim dati luč na koncu tunela, videti morajo veliko več kot plačo. »Pametno jih je vključiti v lastniško strukturo, predvsem pa jim dati proste roke in odločanje za področje, ki ga vodijo. Preden odidemo iz Slovenije, na zadnjem kolegiju določimo termine video klicev in spletnih sestankov, opomnika o odsotnosti na e-pošti pa skoraj nikoli nimava. Enako usmerjava sodelavce. Pri nas ni vodenja prisotnosti v pisarni in beleženja ur, že pred korono so lahko dan ali dva delali od doma, zdaj pa smo to povečali na tri dni tedensko iz domače pisarne. Vodiva v smislu prevzemanja odgovornosti in samostojnega odločanja, na naju se obračajo samo za večje odločitve ali ko niso prepričani, kateri scenarij ubrati. Vsak ima jasno določene smernice, strategijo in proračunt, kar sprejmemo na poslovni konferenci na začetku vsakega leta. Nato se v okviru teh parametrov vsak odloča sam in naju dnevno ne potrebujejo. Če ima kdo v delovnem času opravek, želi k frizerju ali pa mora domov predčasno, ceniva, če naju o takšnih malenkostih ne sprašujejo po dovoljenju. To bi pomenilo le še en klic več v poplavi vseh drugih. Pri nas štejejo zaupanje in pripadnost, prisotnost v 'špicah' in v času dogodkov in pa sledenje zastavljenih ciljev. Količina ur in lokacija opravljanja dela je nepomembna,« je prepričana.

Digitalno nomadstvo omejeno na obseg šolskih počitnic

Edina omejitev, ki ju zadnji dve leti ustavlja pri delu v tujini, je vstop otrok v šolo. »Poigravava se z mislijo enoletnega šolanja na domu, ampak ker sva z našim šolskim sistemom precej zadovoljna in vidiva v socialnih stikih med otroci veliko prednosti, to ne bo dolgoročna smer. Nekaj let bomo digitalno nomadstvo vseeno morali omejiti na obseg šolskih počitnic, pozneje pa bomo videli, kam se bo odvrtel svet, tehnologija in najine podjetniške poti. Ker naju mika tudi delo v tujini in imava idejo razširitve poslovanja na tuje, so odprte številne možnosti, zagotovo pa nomada po duši težko dolgoročno zavežeš na eno mesto, tako da bo prihodnost precej zanimiva in se je s hitrim tehnološkim razvojem prav nič ne bojiva v smislu nezmožnosti izvajanja dela od skoraj koder koli. Za nas je dom tam, kjer smo srečni in skupaj, šefa, ki naju preganja k delu, pa imava vedno seboj, programiranega v srcu in glavi,« sklene.

Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, september 2022, #495. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.