Družbena odgovornost ni le »dodatek v letnem poročilu«

Mag. Andreja Jernejčič, direktorica podjetja Lin&Nil, pravi, da že dolgo ne pomni, da jo je v enem dopoldnevu klicalo toliko podjetij kot ravno v ponedeljek po poplavah. Z mnogimi od njih niti ne sodeluje, želeli so le njeno nevtralno mnenje o njihovih predlogih glede akcij – recimo, če namenijo 10 % popust na izdelke za ljudi, ki so bili prizadeti, ali pa, da podarijo 10 % od prodaje ljudem, ki so utrpeli škodo.

»Moje mnenje je, da ljudje trenutno potrebujejo prostovoljce, sredstva, hrano, pijačo, sušilnike, strokovnjake za obnove in potem bodo začeli z obnovami. To potrebujejo brezplačno, ne s popustom. Zato sem vsem predlogom za takšne akcije, ki so sicer imele dober namen, vendar niso bile v celoti dodelane, predlagala, da jih bolj dopolnijo, izdelajo in naredijo primerne glede na dogajanje,« pravi.

Všeč ji je bila ideja podjetja Piskar, kjer so in še bodo 10.000 rol večjih vrečk za pobiranje odpadkov razdelili gasilcem v Mengšu in Šentjanžu pri Dravogradu. Darovali bodo tudi tistim, ki potrebujejo, v prave roke pa bodo prispevali tudi finančno. Kot dober primer navede tudi zobozdravstveno kliniko Križaj, kjer bodo sredstva, ki bi jih namenili za teambuilding, namenili za nakup novih jogijev. Prav tako pa bodo tisti dan, ker so si ga že rezervirali za teambuilding, šli pomagati ljudem, ki bodo potrebovali njihovo pomoč. »Kot dober primer rada navajam tudi Armenca Valeryja Arakelova, direktorja Rimskih term. Ko se je začela vojna v Ukrajini, je bilo tam najprej več kot 100 ljudi, potem pa je preživljal še nekaj deset ljudi vse leto. Brezplačno jim je nudil bivanje in hrano, pa tudi zdaj, ko se je pretrgala povezava med Ljubljano in Mariborom, je sprejel veliko ljudi, ki so ostali na cesti. Pa o tem ni nikjer nič zapisano. Zato svetujem podjetjem: pridružite se akcijam, pomagajte, kjer lahko in kolikor lahko, finančno prispevajte, če lahko, tudi izdelke lahko dodate, če jih potrebujejo, ampak z namenom, ker želite pomagati ljudem. Enega od takšnih seznamov so objavili tudi na Gospodarski zbornici Sloveniji in Združenju manager, kjer se lahko podjetja vpišejo na seznam, kaj potrebujejo in kaj lahko prispevajo, predvsem je poudarek na pomoči z znanjem, strokovnjaki. Z geslom, ki še kako drži: skupaj smo močnejši.«

Samohvala nikoli ne zveni iskreno

Jože Špiljak, mlajši partner v agenciji Herman & partnerji, meni, da morajo podjetja h komuniciranju v času naravnih nesreč pristopiti razumno. »To je čas, prežet z močnimi čustvi, intenzivnimi odnosi in spreminjajočo percepcijo ljudi glede prioritet v življenju. Zato je potrebno komuniciranje v takšnih situacijah gledati skozi prizmo dojemanja realnosti v tem času in razmerah,« pravi. Dodaja, da bodo ljudje komuniciranje podjetij dojeli pozitivno, če bodo zaznali pristnost v njihovih družbeno odgovornih akcijah in iskrene namene pomagati ljudem v stiski. »Podjetja, ki so v preteklosti že izvajala solidarnostne akcije, imajo določen družbeni kapital in s tem višjo kredibilnost v javnosti. Pri tem ne gre samo za komuniciranje, temveč za konkretna dejanja. Ta podjetja tudi razumejo vlogo in pomen komunikacije, komuniciranje imajo zapisano v svoj genski zapis in zato dajejo občutek pristnosti. Na drugi strani podjetja, ki družbeno odgovornost razumejo kot 'dodatek v letnem poročilu' ali jo izkoriščajo za samohvalo, njihova redna komunikacija pa je usmerjena izključno v prodajo in maksimizacijo dobička, v primerih naravnih nesreč težko prepričajo javnost, da želijo iskreno pomagati. V Sloveniji v primerih naravnih nesreč stopimo skupaj. Zelo cenimo pomoč sosedov, prijateljev, znancev in neznancev. Samohvala pa lahko to hitro spremeni.«

Tovrstna komunikacija ne sme biti »glasna«

Po mnenju Irene Pavčič, direktorice in ustanoviteljice komunikacijske agencije IPPR, so naravne katastrofe poleg bolezni ena od najhujših stvari, ki se lahko zgodijo človeku. »Izgubiti dom in z njim vse spomine in materialno imetje, je tisto, česar si nihče ne želi niti v najhujši nočni mori. Žrtve nedavnih poplav pa niso samo posamezniki, ampak tudi podjetja in drugi subjekti. Škoda je nepopisna in od vseh nas se pričakuie, da bomo pomagali tako, kot pač lahko. Načinov je veliko, podjetja lahko pomagajo tako materialno kot s svojim znanjem. Zaposleni se eventualno lahko organizirajo v prostovoljsko ekipo in gredo pomagat na teren,« pravi in poudari, da so tovrstne katastrofe izziv tudi za komunikatorje.

»Podjetja in inštitucije, ki niso neposredne žrtve katastrofe, morajo hitro razmisliti, na kakšen način lahko pomagajo, in hitro tudi dejansko ukrepati. Ko gre za pomoč v kakršni koli obliki, ni nič narobe, če podjetja to tudi skomunicirajo, vendar morajo to storiti na primeren način, usmerjeno na interno javnost, in jo motivirati k sodelovanju. Torej ne na način, da se s tem, ko pomagajo, kakor koli trkajo po prsih, temveč s svojim zgledom pokažejo, kako in na kakšen način se da pomagati. Sicer se vedno najde kdo, ki bo v zvezi s tem imel negativne komentarje, ampak to so po navadi tisti, ki ne pomagajo in ne donirajo in jih pri tem moti, ko donira kdo drug in o tem tudi sporoča. Tovrstna komunikacija seveda ne sme biti »glasna«. Podjetja naj to sporočajo v svojih medijih – interne komunikacije, novičniki, intranet, spletna stran, ni pa primerno, da o svojih dejanjih še posebej obveščajo medije,« sklene.