Premiki v odnosih z javnostmi

Za nadaljnje poslovanje bo tako že vzpostavljen odnos zelo pomemben, ne glede na to, ali bo potekal preko spleta ali osebno. To bi bil moj odgovor na vprašanje, kaj se nam komunikatorjem obeta v prihodnje. Ker verjamem, da naše razmišljanje izvira iz naših preteklih izkušenj, vam v nadaljevanju zaupam tudi to, zakaj tako mislim.

Intr@net zamajal moj obstanek

Pisalo se je leto 2001, ko sem v pripravniškem zagovoru v takrat zelo uspešni rastoči družbi predlagala, da vzpostavimo intranet – kot orodje, s katerim bi procesno razbremenili zaposlene v administraciji, hkrati pa bi vsem omogočili, da bi lahko prišli do informacij in potrebnih dokumentov, kadar koli bi želeli. Po zagovoru, ki ga je spremljal tudi vrh te družbe, sem morala zapustiti prostor, da so se odločili, kaj bodo naredili z mano ali lepše – kako me bodo ocenili. Pozneje sem izvedela, da so se pogovarjali, ali mi bodo podaljšali status zaposlitve v nedoločen čas ali pa bodo prekinili sodelovanje, ker da sem predlagala nekaj takšnega, kar odmika od osebnih stikov, ni zaželena korporativna kultura. Stvar je bila očitno zelo resna. Osebni stiki, osebni nagovori so bili močna lastnost te organizacije in značilnost prvega vodje, kar ga odlikuje še danes. Odločili so se, da me zaposlijo, hkrati pa sem morala redno obiskovati predsednika uprave, da bi skozi pogovore z njim spoznala, da sem »grešnica v razumevanju svoje vloge v družbi« in tako spremenila svoj pogled. To je bila lepa priložnost za moj poslovni razvoj, prelomnica, ko sem iz HR-ovke kot sicer nekdanja novinarka začela postajati PR-ovka. In danes, dvajset let pozneje, si na srečo lahko samo zamislim, kako bi nam covidni ukrepi, če bi se nam zgodili takrat, še bolj nagajali oziroma nam zaradi težav, ki bi jih imeli s komunikacijo s sodelavci in tudi širšim okoljem, še otežili življenje, nas posledično še bolj jezili, žalostili, strašili …, saj recimo že samo intranet kot eno od orodij interne komunikacije sploh še ni bil sprejet in razumljen, kot je danes.

Digitalno okolje lajša preživetje

Samo šest let pozneje, ko sem odpotovala v Ugando in spoznavala popotnike z vsega sveta, sem spoznala novo orodje za komuniciranje in povezovanje. Ko smo se namreč dogovarjali, kako si bomo preposlali fotografije, ki smo jih skupaj posneli, sem večkrat naletela na predlog, da mi jih pošljejo preko Facebooka. Takrat svojega računa še nisem imela (mimogrede, pisala pa sem popotniški blog) in tako me to leto spominja na pomemben komunikacijski premik. Na premik, ki je s svojim razvojem do danes mnogim v času covidnih ukrepov tudi omogočil lažje preživetje, saj je potešil željo po stikih in povezovanju s prijatelji, (ne)znanci.

Zaposleni prezrti v javnem sektorju

V tistem obdobju sem prvič delovala v okolju javnega sektorja in takrat sem spoznala, da interno komuniciranje v okviru odnosov z javnostmi in tudi sicer ne zaseda praviloma nobene vloge. Nekdo iz menedžmenta mi je takrat stanje pojasnil s tem, da se vodstvo v organizacijah javnega sektorja menja vsaj na štiri leta in da verjetno ocenjujejo, da se jim ne izplača vlagati v zaposlene, ker so rezultati tega vlaganja vidnejši na daljši rok (ko njih verjetno ne bo več niti blizu).

Zaupanje do zaposlenih

Pred dobrim desetletjem, ko je bila kriza v popolnem razmahu, sem ustvarjala v mednarodno multikulturno kompleksnejši organizaciji, saj sem bila odgovorna za odnose z javnostmi na 25-ih trgih. Takrat je bilo pomembno, da smo privarčevali vsak cent. Zato so bila osebna srečanja s kolegi iz tržne mreže redkejša, povečala pa se je uporaba video klicev in spletnih klepetov. Spomnim se, da sem bila izjemno navdušena nad možnostjo, da se lahko s sodelavci z oddaljenih lokacij virtualno povežem. Že takrat sem dobila tudi izkušnjo dela na domu – do tri ali štiri dni na teden, saj smo z upravo ocenili, da je vsaj dan v tednu, preživet na sedežu družbe, pomemben že zato, da se ohranja tesnejši stik s sodelavci oziroma realnim življenjem. Komunikacija z zaposlenimi je bila v tem okolju molekularna, hierarhija je bila sploščena. Pogosto se spomnim, da me je na začetku zelo presenetilo, da je bil pripravnik vodja projekta, v kateri je kot članica sodelovala njegova vodja. Značilnost vodenja družbe se je izkazovala tudi v zaupanju do zaposlenih in tudi v tem, da pot do zadanih poslovnih ciljev ni bila predpisana, ampak prepuščena zaposlenim. Torej, pomembno je bilo, da se cilj doseže v dogovorjenem času in v dogovorjeni kakovosti. Danes, v času covidnih ukrepov, verjamem, da kolegi iz tega okolja lažje poslujejo iz oddaljenosti, saj so to izkušnjo prvič občutili že pred desetletjem, sicer dejansko v milejši obliki. Hkrati ocenjujem, da nas covidni ukrepi silijo ali lepše spodbujajo k zaupanju do sodelavcev in da vodje, ki težko živijo brez fizičnega nadzora, zdaj zelo trpijo ali pa so bili zaradi okoliščin prisiljeni začeti zaupati.

Lokalno in multikulturno

Iz te organizacije sem nato prešla v organizacijo, ki ima predvsem v Ljubljani štiri pomembne »trge« in bi lahko rekla, da je lokalno močno multikulturna in zahtevna, v komunikacijskem izzivu sem jo doživela kot zelo tradicionalno in hierarhično organizacijo, kjer je bilo treba z najmanjšimi komunikacijskimi premiki ravnati izjemno rahločutno.

Sicer pa smo že z marcem brez težav prešli delo na daljavo (tudi javna pooblastila), saj je bil sistem vzpostavljen že v letu 2018. Maja smo ga le še nadgradili s sistemom izobraževanj preko spleta in septembra s sistemom ogleda posnetih izobraževanj po naročilu.

Tudi moj trenutni delodajalec, ki ga dejansko šele spoznavam in ga zato težko opisujem, je poseben; predvsem v tem, da je po številu zaposlenih najmanjša organizacija »iz mojega nabora delodajalcev«, hkrati pa je velik po številu članov, saj jih ima več kot sedem tisoč. Tukaj se komunikacijske aktivnosti odvijajo drugače; bolj hierarhično, bolj križno in tudi zelo osebno. Na covidne ukrepe je bil, vezano na izvajanje javnih pooblastil, tako rekoč pripravljen, saj je bil ob razglasitvi epidemije praktično takoj sposoben vse storitve zaradi digitaliziranih procesov v enaki kakovosti nuditi svojim članom, t. j. pooblaščenim inženirjem.

Isto stanje, različne izkušnje

Vse organizacije so v istem geografskem okolju, hkrati pa različnih dejavnosti, različnih profilov zaposlenih (predvsem glede na stopnjo izobrazbe, starost idr.), različnega poslanstva in vrednot in še bi lahko naštevala. Spoznam lahko, da so covidno izkušnjo organizacije različno občutile, odvisno torej tudi od organizacijske kulture, načina komuniciranja navznoter in navzven, medsebojnega zaupanja, od stopnje digitaliziranih procesov …

Prihodnost odvisna od vzpostavljenega odnosa

Napovedovanje prihodnosti je nehvaležna naloga. Ravno v covidnem času smo ne samo spoznali, saj to smo vedeli že prej, ampak tudi zelo občutili, kako nepredvidljiv je lahko naslednji dan. Gospodarsko krizo, vojno lahko lažje predvidimo, kot pa bi lahko recimo lani januarja ustrezno napovedali poslovanje do danes. Kljub temu, da sem nagnjena k iskanju konkretnih rešitev in odgovorov na vprašanja, bi na to, kakšen trend se nam obeta, odgovorila, da je možnih več scenarijev, ki so odvisni od razvoja dogodka – kako se bo svetovna populacija odzvala na cepivo ali bolje, kako se bodo cepiva izkazala, do tega, kako dolgo bo virus vztrajal v svoji zabavi, do tega, kako bomo izkoristili znanja v odnosu do danes okuženih živali, za katere se pričakuje, da nam bodo virus podale naprej. Vsekakor bo vse skupaj zelo vplivalo tudi na zaupanje ljudi do mikro- in makrookolja. Menim, da bodo zaključene skupinice še trdnejše. Vse to bo vplivalo predvsem na to, da bomo imeli še več javnosti, bolj segmentiranih, da jih bomo lovili po več kanalih (digitalnih, a vsekakor ne samo po digitalnih!), tudi verjetno danes ne še tako poznanih in da bomo morali še bolj krepiti komunikacijo predvsem z zaposlenimi. Roko na srce – o pomembnosti komunikacije z zaposlenimi strokovnjaki govorimo že dolgo časa, sama vsaj petnajst let, a zdaj smo v obdobju, ko bo značaj organizacij delodajalcev še bolj prišel v ospredje ravno tudi preko teh aktivnosti. Rekla bi, da bo v ospredje prišla sposobnost empatije, česar ne razumem kot sočustvovanje, ampak kot sposobnost vživljanja v sočloveka in temu ustrezno prilagajanje komunikacije s ciljem razumevanja, sprejemanja in udejanja sporočila. Vsak dan znova se bo kreativno razmišljanje, iskanje rešitev zunaj ustaljenih okvirov v neznanih okoliščinah izkazovalo kot potrebno ali koristno. Tiste organizacije, ki so s svojimi javnostmi do zdaj uspele razviti kakovosten odnos, bodo v prihodnje uspešnejše od drugih. Za nadaljnje poslovanje bo tako že vzpostavljen odnos zelo pomemben, ne glede na to, ali bo preko spleta ali osebno.

Prispevek je bil izvorno objavljen v 480. številki Marketing magazina.