Svoboda je v prebujanju sebe

Toda to je ni zlomilo, temveč kvečjemu spodbudilo, da sledi predvsem svoji intuiciji. Svoje poslanstvo je našla v ozaveščanju ljudi, kako naj prebudijo sami sebe, kar je zapisala v svoji drugi knjigi za odrasle, F.A.Y.N. – Freedom is Awakening Yourself Now oziroma Svoboda je v prebujanju sebe. Zdaj. Ne gre pa le za knjigo, temveč za pravi podjetniški projekt, pod okriljem katerega med drugim organizira delavnice in coachinge ter pripravlja podkast z znanimi Slovenci. Za SaMMozavestno nam je zaupala svojo zgodbo, ki bo tudi vas zagotovo navdihnila, da se prepustite temu, kar si globoko v sebi resnično želite.

Z Majo Monrue, sicer rojeno Mariborčanko, ki pa zadnja leta živi v Ljubljani, se sestaneva v eni od ljubljanskih kavarn. Že na prvi pogled me navduši s svojo pozitivno, toplo energijo, hkrati pa se ne boji razkriti svoje ranljivosti, ko govori o ne preveč prijetnih dogodkih iz preteklosti, ki so jo močno zaznamovali. »Pripadam generaciji milenijcev, ki je razpeta med dvema skrajnostma. Po eni strani ti družba dopoveduje, da moraš biti uspešen v šoli, trdo delati in se žrtvovati, da boš v službi lahko dobro zaslužil, po drugi strani pa te prepričuje, da si lahko vse, kar si želiš, da moraš delati to, kar te veseli, in da ti bo uspelo prav vse, kar si zamisliš, če le verjameš vase. Mlad človek je tako precej zmeden, saj ne ve, čemu bi sploh sledil. Sama sem se že zelo zgodaj ujela v prepričanje, da od pisanja ne morem živeti, zato sem ga vedno znova odrivala na stran,« pove na začetku. Potreba po pisanju je sicer v njej obstajala že od zgodnjega otroštva. »Od nekdaj sem pisala dobre spise. Dobro se še spominjam, da mi je učiteljica slovenščine v osnovni šoli pod spis napisala – pisateljica! Še zdaj dobim kurjo polt, ko pomislim na to,« pravi.

Maja Monrue je zasnovala lično oblikovan paket F.A.Y.N., v katerem so poleg knjige še beležnica in pisala, da si lahko bralec sproti zapisuje svoje misli in rešuje naloge, ki mu jih v knjigi zastavlja avtorica. Knjiga ima le 100 strani, saj si je želela, da bi jo bralec prebral na mah: »Knjiga ga bo odprla, ga navedla k razmišljanju, a takrat se pravo delo na sebi šele začne – s pogovori, coachingi ali delavnicami.«

Ko v šoli zatirajo ustvarjalnost

Po osnovni šoli se je najprej vpisala na II. gimnazijo Maribor in tam naletela na prvo razočaranje. Prva ocena, ki jo je dobila, je bila sicer petica za prosti spis, ki ga je napisala, a to je bilo tudi vse, saj so sledili le še eseji po navodilih učiteljev, pa tudi njen učni uspeh je začel drseti navzdol. »Sistem balastnega učenja me je zadušil, saj potrebujem svobodo in nočem biti uokvirjena. Povsem po naključju sem nekega dne, med glavnim odmorom, šla čez cesto do srednje šole za oblikovanje in se na licu mesta odločila, da se prepišem. To se je izkazalo za eno boljših odločitev v mojem življenju, saj sem si do zdaj še vse povsem sama oblikovala, od spletne strani do knjig in promocijskih gradiv, pa tudi filme znam producirati.«

Takoj po srednji šoli se je podala na podjetniško pot. S tedanjim fantom in poznejšim možem sta v Mariboru odprla zajtrkovalnico. »Takrat v Mariboru še ni bilo ponudbe zajtrkov, zato sva se s fantom, ki se je šolal za kuharja, odločila, da bova to storila prav midva. Zdelo se nama je, da imava vse, kar potrebujeva, da začneva posel. Vanj sva se podala z veliko entuziazma, saj sva si močno želela imeti svojo restavracijo in to je bila tudi vizija, ki naju je družila. Toda gostinstvo je eden od težjih poslov, midva pa sva zajtrkovalnico odprla leta 2010, ko je svetovna gospodarska kriza udarila tudi Slovenijo. Pa tudi veliko začetniških napak sva naredila, od izbire neugodne lokacije do prenizkih cen,« se spominja. Zajtrkovalnica, za katero sta si začetni kapital izprosila od družinskih prijateljev, je bila tako hitro obsojena na neuspeh; dolgovi so se kopičili in po osmih mesecih sta jo morala zapreti. Nato sta še nekaj časa sendviče pripravljala kar od doma in jih dostavljala po pisarnah podjetij, organizirala nekaj cateringov, a denarni tok se je odvijal prepočasi, da bi lahko prišla na zeleno vejo. »To naju je povsem zlomilo. V meni se je vse porušilo, soočala sem se tudi z depresijo in tako pristala povsem na dnu. Tudi najina zveza se je skrhala in ko sva se razšla, sem pri 21-ih letih ostala sama z vsemi dolgovi. Postala sem prva študentka v osebnem stečaju v državi,« iskreno doda.

Glas v njej – čemur pravi intuicija – ji je takrat prigovarjal, da ima še vse življenje pred seboj in naj se vpiše na fakulteto. »Še danes sem hvaležna temu glasu, ki me je porinil naprej, da takrat nisem povsem potonila,« dodaja. Tako se je vpisala na mariborsko Ekonomsko-poslovno fakulteto: »Še vedno sem imela v glavi vsajeno misel, da se od pisanja ne da živeti in da moram študirati nekaj praktičnega. Kljub negativni prvi podjetniški izkušnji me je podjetništvo še vedno privlačilo, predvsem to, kako ustvariti nekaj svojega povsem od začetka. Čutila sem, da nisem človek za redno službo, saj moram nenehno nekaj ustvarjati, zato se mi je zdelo, da mi lahko podjetništvo omogoči svobodo, ki sem si jo tako želela.« Kmalu po ločitvi od prvega moža se je na novo zaljubila in ljubezen jo je vodila na Dunaj. Preko programa študijske izmenjave je drugi letnik fakultete že opravljala na dunajski poslovni šoli Wirtschaftsuniversität Wien (WU Wien), ki velja za eno od 50-ih najboljših poslovnih šol na svetu. Izbrala je precej marketinških predmetov, kot sta mednarodni marketing in globalno znamčenje, ki so ji pozneje koristili na njeni podjetniški poti. Študij je končala z diplomsko nalogo o tem, kako lahko ženske podjetnice s pomočjo podjetništva dosežejo večje zadovoljstvo v življenju.

Pisanje po notranjem nareku

In takrat je na dan prišlo tudi njeno intuitivno pisanje. Kaj sploh pomeni biti »intuitivna pisateljica«, jo povprašam ob tem. »Intuitivno zame pomeni, da pišem po nekem notranjem vodstvu, po intuiciji, ki mi narekuje, naj nekaj zapišem, ne da bi ob tem razmišljala, kakšna zgodba bo na koncu nastala iz tega in ali se bo sploh prodajala,« odgovarja. Kot pravi, ni

psihologinja ali sociologinja, da bi lahko strokovno utemeljila to, o čemer piše, saj misli preprosto privrejo iz nje. »Včasih so povsem nepovezane s tem, kako v nekem trenutku živim. Moje knjige me vedno malce prehitevajo. Zgodilo se mi je že, da so me ljudje vprašali, kako sem lahko že pri 28-ih letih, ko sem napisala prvo knjigo, že toliko vedela, ko pa so sami šele pri 50-ih doumeli stvari, o katerih pišem v njej,« se nasmeje in doda: »Zanimivo se mi zdi, da družba od mene pričakuje, da bom prva, ki se bom ravnala po tem, kar sem napisala, sicer mi ne priznavajo integritete, da lahko o tem sploh pišem. Družba nas ves čas sili k popolnosti – popolno bi bilo, če bi vse to, kar sem napisala, tudi živela. Toda tudi sama sem le človek in se še vedno učim. Včasih moram tudi sama še enkrat prebrati in dojeti, kar sem pravkar napisala. Rada bi, da bi si v večji meri dovolili biti 'le' ljudje v vsej svoji nepopolnosti.« Kot opaža, žal ljudje ne zaupamo svoji intuiciji in ji ne znamo prisluhniti, pa čeprav nas ves čas vodi.

»Plonk listek« za moške

Povsem intuitivno je tako napisala svojo prvo knjigo za odrasle Pot do Nje, knjigo za moške, ki si po njenih besedah iskreno želijo najti pot do svoje ženske, ker globoko v sebi vedo, da se v njej skriva nekaj posebnega. »Že šest let je, odkar sem jo napisala, pa še vedno nisem stoodstotno osvojila vseh spoznanj, ki sem jih sama napisala za moške,« prizna z nasmeškom in nadaljuje: »V sebi sem pač začutila vzgib, da moškim priskrbim 'plonk listek', da nas bodo bolje razumeli. Takrat sem bila v odnosu z gradbenim inženirjem, kozorogom po horoskopu, jaz pa sem levinja in še ustvarjalka povrhu, zato sem čutila, da moram tudi zanj napisati, kaj sploh potrebujem, da mu bo lažje živeti z mano, in to na prijazen način.«

Knjigo je izdala v samozaložbi, saj je želela, da takoj najde svojo pot med bralce. Poslala jo je tudi nekaj znanim ljudem, med drugim Zvezdani Mlakar, voditeljici televizijske oddaje Zvezdana. Tej je bila knjiga tako všeč, da jo je nemudoma povabila kot gostjo v oddaji. »V tednu po oddaji sem prodala kar 150 izvodov knjige, tako da mi je takšna izpostavljenost zelo koristila. Zdelo se je, da se mi bo potem vendarle vse odprlo,« nadaljuje sogovornica. Toda prav v tistem času je tudi zanosila, pa še na Dunaju je živela, zato po njenih besedah knjiga ni doživela takšnega uspeha, kot bi ga lahko, čeprav se ljudje še vedno zanimajo zanjo.

»Kljub temu sem imela navidez vse, kar naj bi človek potreboval za srečno in zadovoljno življenje. Moj drugi mož, gradbeni inženir, je skrbel za finančno varnost, celo podprl izid moje knjige, a je ves čas potiho pričakoval, da si bom v nekem trenutku našla redno zaposlitev in opustila svoje ustvarjalno poslanstvo. Veliko časa sem potrebovala, da sem spoznala, da me v resnici ni priznaval kot ustvarjalko, kot pisateljico. Zavedala sem se, da dlje kot bom ostala v tej zvezi, bolj bo v meni umirala vera v to, da se uresničim kot uspešna pisateljica.«

Po iskrenem pogovoru sta se odločila, da se razideta in Maja se je po osmih letih na Dunaju s takrat poldrugo leto starim sinom vrnila v Maribor. »Včasih se je pač v življenju treba odločiti tudi za takšne korake. To sem naredila tudi zato, ker si želim, da bi se otrok zgledoval po meni in sledil svoji poti. Verjamem, da je največ, kar lahko damo otroku, da mu ponudimo dober zgled in da poskrbimo za svoj lastni mir. Vedela sem, da bom nemirna, če bom ostala na Dunaju in potlačila svoja čustva in sebe kot ustvarjalko ter nesrečno živela naprej.«

Knjiga kot zdravilo za tistega, ki jo piše

Povratek v Slovenijo je pomenil, da mora znova začeti povsem z ničle. »Čeprav se lepo sliši, da slediš svojim sanjam, pa je to dejansko zelo težaven premik. Na srečo pa sem imela veliko energije in kmalu po selitvi je nastala knjiga F.A.Y.N. Čutila sem, da je zelo pomembno, da sem se odločila zase in sledila svojemu srcu, zato sem hotela še drugim ljudem sporočiti, kako neprecenljivo je to,« pravi. Knjiga je deloma tudi osebnoizpovedna: »Začutila sem, da moram nekatere stvari spraviti na papir, da sama sebe pozdravim. Marsikatera knjiga o osebni rasti je v osnovi zdravilo za tistega, ki jo piše, s čimer pa pridobi tudi bralec, ki se morda sooča s podobnimi dilemami. Saj pri glasbi je tudi tako; pesmi, ki jih pišejo glasbeniki, so dostikrat samoizpovedne in samozdravilne, in jim pomagajo lažje prenašati bolečino, ki jo nosijo v sebi, hkrati pa na ta način pomagajo tudi drugim ljudem, ki jih poslušajo. To se mi zdi tudi največja vrednost umetnosti oziroma ustvarjalnosti, ki pa jo kot družba žal pogosto spregledamo in ji tega ne priznavamo. To, kako močno potrebujemo ustvarjalnost, se je lepo izkazalo prav v koronskem obdobju, ko smo prav hlepeli po njej.«

Dobra družba, hrana, glasba in navdihovanje

Filozofija F.A.Y.N. torej pravi, da je svoboda v tem, da prebudiš samega sebe. »Toda ljudje smo si različni, dotaknejo se nas različne stvari, in vsak se ne more prebuditi samo s tem, da prebere knjigo. Nekateri potrebujejo zasebni coaching, da jih v medosebnem pogovoru spodbudim, da razmišljajo o vprašanjih, ki jih zastavljam v knjigi, in z vodenjem pogovora potegnem na plan, kar si v resnici želijo,« pravi sogovornica. Projekt F.A.Y.N. temelji na štirih stebrih. Prvi steber je navdih: ljudi navdihuje s svojimi podkasti, v katerih gosti znane Slovence in njihove inspirativne zgodbe, na spletu in v živo. »Ugotovila sem, da ljudje najbolj uživamo takrat, ko dobro jemo, ko se družimo z istomislečimi ljudmi, in ko ob tem poslušamo dobro glasbo. Navdih, družba, kulinarika in glasba so ključni temelji, da se imajo udeleženci mojih delavnic in dogodkov resnično fajn. Potem se pogovarjamo in poslušamo. Naša povsem človeška potreba je, da smo slišani, vendar nas družba dandanes rada obtoži, da smo, če pozornost preusmerimo nase, samovšečni in egocentrični. Zato se ljudem zdi povsem eksotično, če lahko svobodno povedo, da se recimo počutijo čisto na tleh in jih pri tem nihče ne obsoja,« pojasnjuje jedro svojih delavnic F.A.Y.N., ki jih izvaja tudi za podjetja. Podjetja so navdušena nad F.A.Y.N. programom za zaposlene, saj dobijo kombinacijo team buildinga in motivacijskega učinka v enem.

Preizkuša se tudi v stand-up komediji

Pa je v vseh teh letih, odkar si je sama zastavljala to vprašanje, spoznala, da se s pisanjem vendarle lahko preživi? »Ne še,« se zasmeje, »saj se moram ukvarjati tudi s številnimi drugimi projekti, ki pa so mi na srečo v veselje.« Kot projektni vodja je namreč tesno vpeta v organizacijo glasbenega festivala Overjam Reggae v Tolminu in festivala stand-up komedije Panč na Ljubljanskem gradu. Tudi sama se preizkuša v stand-up komediji in lahko potrdim, da je tudi v tem primeru na dobri poti. Po najinem pogovoru sem se namreč udeležila stand-up dogodka Comedy Night, ki se je v organizaciji Kluba smeha 10ka začasno preselil v studio, kjer umetnica Hana Karim ustvarja svoje keramične izdelke. To je bil Majin deseti nastop, v katerem se je, seveda, posvetila odnosom med moškimi in ženskami. Meni bo v spominu najbolj ostal skeč, v katerem gledalce prosi, naj se enkrat za spremembo ob porodu postavijo v kožo moškega, ki mora brez protibolečinskih sredstev ob partnerki potrpežljivo trpeti, da njegov otrok ugleda ta svet. »To bo tudi tema moje tretje knjige, ki jo že pišem, torej o nosečnosti in prvem letu otrokovega življenja. Ko zanosimo, imamo ženske povsem nerealna pričakovanja, kako čudovite mame bomo in kako popolne otroke bomo imele, že med, predvsem pa po porodu pa se to povsem sesuje,« pravi.

S stand-upom se je začela ukvarjati predvsem zato, da bi ljudem približala svoje »fajn« filozofije: »Na predstavitve knjig pač nihče več ne hodi, ljudem pa je komedija blizu, zato se mi zdi to idealen način, kako se jih dotakniti.«

Tudi svojo oblikovalsko plat še vedno izraža, saj za različne naročnike snuje celostne grafične podobe in strategije komuniciranja. Sama je poskrbela tudi za podobo svojih dveh spletnih strani, majamonrue.com in fayn.si, kot tudi svojih knjig – poleg omenjenih dveh knjig za odrasle je namreč izdala tudi zbirko pravljic.

Če stopaš po svoji poti, se ti vrata kar sama odpirajo

»Seveda si želim, da bi projekt F. A. Y. N. zaživel do te mere, da bi se lahko posvečala samo še temu, ker resnično rada delam z ljudmi. V družbi si želim dvigovati zavest, da je treba slediti samemu sebi, saj bomo srečo našli šele takrat, ko bomo to, kar smo v resnici.« Pa si sama po vseh preizkušnjah že dopusti biti takšna, kot je v resnici? »Žal še nisem povsem na cilju. Sem pa hvaležna, da imam pogum, da sem lahko šla za svojim srcem, prav tako pa sem hvaležna vsem ljudem, ki prihajajo v moje življenje in ki sem jih spoznala zaradi mojega podkasta; zdaj sem posnela že skoraj sto epizod. Lahko bi rekla, da imam vesoljno podporo, kar se zgodi, ko greš po svoji poti. Če stopaš po pravi poti, se ti bodo vrata odpirala sama od sebe. Če pa ne greš, se ti zapirajo pred nosom, kot na primer moja zajtrkovalnica, za katero se je izkazalo, da pač ni bila moja pot,« priznava Maja, ki si je prav zato, da bi še poudarila stopanje po lastni poti, nadela (že svoj četrti) priimek Monrue, kar bi v francoščini pomenilo moja pot. »No, pa tudi Marylin Monroe je bila vedno moja vzornica,« sklene z nasmeškom.

Prispevek je bil izvorno objavljen v reviji SaMMozavestno (maj 2022)