Borka in športnica, ki tudi po porazu vstane in se pripravi na zmago na naslednji tekmi
Jasna Žaler Culiberg prekipeva od energije in se s strastjo loteva vsakega novega projekta. Ustanoviteljici Minicityja ne manjka novih poslovnih (in družinskih) idej, kar je prišlo še posebej do izraza v času karantene zaradi novega koronavirusa.
Simona Kruhar Gaberšček
S podjetnico, športnico in mamo treh otrok (mož Miha Culiberg, ki je tudi njen poslovni partner, ima sicer od prej še dva) smo se pogovorjali o njenih podjetniških dosežkih in izzivih podjetništva kot tudi o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja.
Sredi marca se nam je vsem čez noč spremenil svet; s popolno ustavitvijo javnega življenja smo se znašli kot ujeti v časovni zanki, iz katere se sprva nismo znali izvleči. Minicity, ki diha z otroškim vrvežem, je prav tako obstal. Kakšni so bili vaši prvi občutki, ko ste se znašli v situaciji, ko ste morali Minicity zapreti?
Prvi občutek je bil strah. Tisti, ki niso podjetniki, težje razumejo občutke, ko se ti v trenutku začne rušiti vse, v kar si vlagal energijo, čas in denar in za kar si žrtvoval nešteto trenutkov, ki bi jih sicer lahko preživel z družino in s prijatelji. Poleg strahu za lasten ekonomski obstoj pa je tu še velika odgovornost, odgovornost za več kot 30 sodelavcev, ki jim Minicity zagotavlja redne mesečne prihodke, in vse te misli skupaj so naju z možem za nekaj dni dobesedno ohromile. A že od malega sem borka, športnica, ki tudi po porazu vstane in se pripravi na zmago na naslednji tekmi. S sodelavci smo bili tako na dan zaprtja pripravljeni na novo realnost in še isti dan se je rodila Minicityjeva animacija na daljavo in stičišče Igrajmo se doma, ki je skozi poučne kreativne delavnice omogočilo staršem po vsej Sloveniji, da so čas zaprtja z otroki preživljali kakovostno, idej pa ni zmanjkalo, saj smo jih vsakodnevno dodajali. Naslednja stopnja je bil ogled Minicityja na daljavo, ki je predvsem podjetjem, katerih zaposleni so delali od doma, medtem ko so morali skrbeti tudi za svoje otroke, prinesel čas, v katerem so naši animatorji zanje skrbeli na daljavo.
Če je koronakriza prinesla kaj pozitivnega, so to zagotovo poslovne ideje, ki jih je bilo tudi med Slovenci polno. Tudi sami ste poskrbeli za kar nekaj novih idej, kako še obogatiti svojo ponudbo, da bo odporna tudi na takšne nepričakovane šoke. Pa naj začneva s spletno animacijo Minicityja. Kako je videti Minicity v animirani podobi in kako so ga sprejeli uporabniki? So to tisti, ki bi tudi sicer obiskali Minicity ali pa ste s tem nagovorili kakšno novo ciljno skupino in katero?
Minicity ONLINE je bil naš prvi odgovor na zaustavitev javnega življenja in na trg smo ga dali zaradi obeh ciljnih skupin kupcev v Minicityju, tako podjetij, ki se pri nas predstavljajo, kot tudi obiskovalcev, ki so ostali ujeti doma, brez idej, kako otroku ponuditi kakovostno preživljanje prostega časa, ki ga je bilo naenkrat na pretek. Z Minicity ONLINE smo tako dosegli marketinško vidljivost, ki je v nekem trenutku zaradi organskega deljenja naših vsebin celo presegla tisto iz predkoronskih časov, in tako našim poslovnim partnerjem izpolnili zavezo glede oglaševalskih dosegov ter posledično zmanjšali poslovne pritiske na Minicity, povezane z zaprtjem. Obiskovalci so Minicity ONLINE sprejeli s previdnostjo in tako kot ob vseh premikih iz offline v online tudi tukaj stavimo na dolgoročno rast takšnega načina interakcije z Minicityjem. Pozitivno pa je, da je bilo zadovoljstvo tistih, ki so možnost online animacije izkoristili, nadpovprečno visoko in da smo med njimi zaznali tudi veliko število povratnikov, katerih otroci so »korono« tako rekoč vsak dan preživljali z nami.
Kar zadeva dodatne ciljne skupine, pa sva z možem in ožjimi sodelavci na »družinsko-poslovnem« brainstormingu opredelila ciljno skupino, ki prej ni bila v središču naše pozornosti, in sicer podjetja, katerih zaposleni ob delu od doma nimajo časa za animacijo otrok. To so bila predvsem tehnična in industrijska podjetja. Z zakupom spletne animacije, ki so jo svojim zaposlenim ponudila podjetja, smo tako zaposlenim v teh podjetjih sprostili čas za delo in dvignili produktivnost pri delu od doma, otroke učili koristnih vsebin, sami pa ustvarili prihodke tam, kjer jih prej nismo imeli.
V času »lockdowna« tudi na fizični lokaciji niste počivali, saj ste Minicity še povečali za 300 kvadratnih metrov, hkrati pa ste tudi posodobili njegovo celostno grafično podobo. Bi se za širitev prostorov odločili v vsakem primeru ali pa je to korona le še pospešila?
Brez politične opredelitve se z možem lahko poistovetiva z besedami španske komunistke Dolores Ibarruri, ki je leta 1936 v enem od svojih govorov dejala: »Bolje je umreti kot živeti na kolenih.« Njen psevdonim je bil Pasionaria, kar pomeni ognjena, strastna. In takšna sva tudi midva z možem. Minicity ni moja služba, ampak moja strast, zato smo se odločili, da bomo iz krize prišli boljši in močnejši. Kaj pa nam preostane drugega? (smeh)
Posodobitev celostne grafične podobe, ki smo jo načrtovali že prej, smo tako kljub črnogledim scenarijem pospešili in se zavestno odločili, da bomo namesto stanja na mestu in zategovanja pasu krizo prebrodili z boljšo uporabniško izkušnjo in v novi podobi. To pa ni bil edini skok na glavo. Med zaprtjem smo se odločili, da kljub negotovim časom zaključimo dogovore o odkupu poslovnega deleža od poslovnih partnerjev in tako konsolidiramo lastništvo ter s tem povečamo agilnost pri prihodnjem vodenju družbe, kar je v času krize še bolj pomembno. Sama konsolidacija je poleg zmanjšanja števila lastnikov sledila še enemu cilju, v katerega z možem iskreno verjameva, in sicer vstopu ključnih kadrov v lastništvo podjetja, zato sva vesela, da se je sodelavka, ki vodi marketing, Minicityju v manjšem deležu pridružila kot solastnica. Z možem sva od prvega dne največja lastnika in ustanovitelja Minicityja ter tudi njegova gonilna sila, vendar pa je bilo treba zaradi samega obsega investicije k projektu na začetku privabiti tudi soinvestitorje. Kot velik poslovni uspeh štejeva tudi to, da so ta partnerstva zadnjih pet let delovala brez enega samega konflikta in tudi po konsolidaciji lastništva smo z omenjenimi družbeniki ostali prijatelji, h katerim se ravno odpravljamo na obisk v Španijo, saj so se s svojo družino preselili v Valencio.
Nam lahko poveste, v katero smer ste grafično zapeljali novo podobo in kaj sporoča obiskovalcem? Ali ste pri tem sodelovali s katero od oglaševalskih agencij ali oblikovalskih studiov?
Minicity od samega začetka deluje kot družbeno odgovoren, izobraževalen projekt, ki nikakor ni otroška igralnica, temveč bolj ustanova za učenje skozi igro in nov komunikacijski kanal za podjetja, ki imajo čut za družbeno odgovornost in vlagajo v deficitarne poklice ter učenje skozi prakso. Stari CGP je bil zelo igriv in otroški, naša želja in želja naših partnerskih podjetij pa je ves čas bila, da dvignemo starost naše ciljne skupine in še dodatno poudarimo izobraževalni vidik Minicityja. Interes je tudi med sedmo-, osmo- in devetošolci, ki jim bo Minicity odprl vrata in jim s predstavitvijo poklicev s strani podjetij olajšal izbiro poklica in nadaljnjega šolanja, njihovim staršem pa dal pedagoško in psihološko znanje in usmeritve, kako otroka ob vstopu v srednjo šolo podpirati ter kateri poklici bodo nastali na novo v prihodnosti. Sočasno bomo zagotovili testiranja talentov in močnih strani posameznega otroka, kar bo izbiro nadaljnjega šolanja dodatno olajšalo.
Storitev oglaševalskih agencij večinoma ne najemamo, na eni strani zaradi s tem povezanih stroškov in na drugi zaradi kompleksnosti Minicityja, ki deluje kot nišna oglaševalska agencija, izobraževalna ustanova, stičišče za starše in otroško didaktično mesto v eni osebi, hkrati pa se pod Minicityjevim dežnikom predstavlja kar 61 podjetij, za katera je treba redno skrbeti. Zato imamo »agencijo« kar v hiši. Kompleksnost Minicityja pri vseh oglaševalskih akcijah zahteva podrobno poznavanje našega delovanja, zato večino stvari izvajamo sami, z našo preizkušeno vodjo marketinga Manjo Plesničar, oblikovalcem Žigo Culibergom, s tekstopisko Nikolino Koljanin in še z drugimi desetimi ožjimi sodelavci.
Nova celostna podoba je tako preprosta, kot je preprosta skandinavska filozofija hygge, sledi čistim linijam in preprosti barvni shemi, v duhu današnjih oblikovalskih trendov. Nova grafična podoba predstavlja preskok dodobra uveljavljenega podjetja na slovenskem trgu še stopničko višje, prinaša nove cilje, širšo vizijo in na svojevrsten način sporoča javnosti, da je krizo moč prebroditi tudi na inovativen in uspešen način. Harmonično prepletanje enostavnih elementov in barv pa omogoča širitev ciljnih javnosti in privabi še več deležnikov – tako na področju B2B kot na področju B2C.
Med vaše projekte sodi tudi aplikacija MyNanny, ki povezuje varuške s starši otrok. Od kod ideja zanjo; kdaj ste prepoznali potrebo po tovrstni aplikaciji in kakšne zagate uporabnikov rešuje?
Z možem sva se spoznala v družbi Halcom, kjer je on vodil del družbe, ki se je ukvarjal z mobilnimi plačilnimi storitvami, jaz pa sem skrbela za vodenje marketinga, s poudarkom na produktnem marketingu, pozneje pa v prodaji. Minicity in najine zaznane potrebe po varstvu otrok, osebna izkušnja z otroki, ki jih imava skupaj pet, moževo znanje in želje na področju razvoja mobilnih aplikacij ter moje izkušnje pri produktnem marketingu so prispevali k ideji o razvoju aplikacije za varstvo otrok MyNanny. MyNanny rešuje predvsem izziv dostopa do varušk na eni in staršev na drugi strani. Današnji tempo povečuje potrebe po hipnem varstvu otrok, vse več staršev pa se odloča za dolgoročno varstvo, ki jim omogoča, da lahko uskladijo svoje poslovno in zasebno življenje. Več kot tisoč varušk, ki svoje storitve ponujajo na naši platformi, je dokaz, da je kvalificiranih ponudnikov dovolj in da aplikacija po principu »peer review'« rešuje tudi pomisleke glede kakovosti posamezne varuške. Ta princip je bil preverjen in uspešen v primeru platforme Airbnb, ki je redefinirala potovalno industrijo, in verjamem, da bo tako tudi v primeru aplikacije MyNanny. Dejstvo je, da vse prevečkrat o otrocih, ki potrebujejo varstvo, razmišljamo kot o nebogljenih dvoletnikih, kljub temu pa se bo večina varstev zgodila v starejši starostni skupini nad četrtim letom starosti, ko otroci lahko že sami ocenijo zadovoljstvo s posamezno varuško.
Kakšen je vaš poslovni model pri tem oz. na kakšen način unovčujete sklenjene transakcije med varuškami in starši?
Podjetja, ki sodelujejo v Minicityju, so pokazala, da je trend družbeno odgovornega marketinga in morda še bolj krožnega marketinga primeren poslovni model tudi za mobilne aplikacije. Aplikacija MyNanny je tako zasnovana kot družbeno odgovoren projekt, ker bodo prihodki za njeno delovanje prihajali predvsem iz oglaševanja. Za oglaševalce naslavljamo dve ciljni skupini: varuške pred vstopom v odraslo življenje, kar je zanimivo na primer za banke in zavarovalnice, in družine z otroki, ki so eden od največkrat oglaševalsko ciljanih segmentov družbe. V kratkem nameravamo aplikacijo na podlagi pozivov naših uporabnikov razširiti še z varuškami oziroma spremljevalci za starejše, osebe z motnjami v razvoju in tudi s ponudniki varstva za domače živali. Za uporabnike pa je aplikacija MyNanny popolnoma brezplačna.
Imate tudi podjetje Lab4Pay in ste pravkar podpisali pogodbo o solastništvu z upravo BTC in Eligmo. Za kaj gre pa pri tem projektu? Kakšne nove načine plačevanja boste zaradi tega lahko omogočili obiskovalcem Minicityja oz. na kakšen način ste povezali obe podjetji, torej Minicity in Lab4Pay?
Naj v začetku povem, da sva se zaradi moje vpetosti v Minicity, MyNanny, družinski blog 2many4granny in družinsko življenje, z možem odločila, da bo podjetje Lab4Pay njegov samostojen projekt. Razvoj družbe Lab4Pay spremljam od prve ideje do danes, zato sem res vesela, da je Lab4Pay s podjetjema Eligma in BTC v ponedeljek, 12. oktobra, podpisal partnersko pogodbo o njunem solastništvu, s katero omenjeni podjetji vstopata v lastniško strukturo družbe Lab4Pay. Verjamem, da bodo skupaj uspešno redefinirali plačevanje in poslovanje trgovcev na slovenskem in tujih trgih, podobno, kot so to naredili sistemi tipa N26 ali Revolut na strani kupcev. Eligmina mednarodna uspešnost, poznavanje in razvoj sistemov za kriptovalutna plačila in dolgoletne izkušnje družbe BTC na področju maloprodaje in njihovo stalno vlaganje v inovativne digitalne projekte so zagotovilo za uspešno partnerstvo. Lab4Pay je plod več kot 15-letnih moževih izkušenj na področju plačilnih sistemov, ki jih je nadgrajeval v Sloveniji in predvsem v tujini, nato pa sta se s partnerjem v družbi, Stankom Karlovčecem, ki je na trgu plačilnih sistemov aktiven že 30 let, odločila, da pridobljena znanja pretopita v izboljšave na področju elektronskega poslovanja na prodajnih mestih. Pridobila sta prve investitorje in uspela s svojo idejo na spomladanskem razpisu Slovenskega podjetniškega sklada med 131-imi start-upi zasesti 3. mesto, kar je bil eden od dodatnih argumentov, ki so za vstop v družbo prepričali Eligmo in BTC.
Cilj Lab4Pay je, da na eni napravi na prodajnih mestih trgovcem ponudi predhodno integrirane rešitve za plačevanje, kot so kartice, kriptovalutna plačila, mBills, Valu, Alipay in Wechat, in druge programske rešitve, na primer davčno blagajno, ankete zadovoljstva, lojalnostne programe, ki jih trgovec potrebuje na prodajnem mestu. Platforma je odprta za vse ponudnike androidnih rešitev, ki lahko trgovcu olajšajo in pocenijo vsakodnevno poslovanje. Inovacija bo trgovcem in gostincem ter vsem drugim poleg prihrankov pri plačilih omogočila tudi prihranek časa in stroškov dela, saj bodo njihovi trgovci in natakarji ves čas imeli pri sebi eno napravo za več namenov. Število poti od blagajne do stranke bo tako v kratkem zmanjšano, prav tako pa bomo trgovcem ponudili možnost zaključka nakupa kar med trgovinskimi policami. Lab4Pay ne bo konkuriral bankam in ponudnikom drugih programskih rešitev za prodajna mesta, temveč bo deloval kot integrator vseh teh storitev na enem mestu. Verjamem, da bo Lab4Pay prispeval k povečanju deleža brezgotovinskega plačevanja, kar je v času korone še posebej pomembno.
Lab4Pay povezujemo predvsem z energijo in s prenosom izkušenj iz ene družbe na drugo, velikokrat pa me Miha ob večernem kozarčku vina prosi za kakšen nasvet in usmeritev pri sprejemanju poslovnih odločitev v podjetju Lab4Pay.
Prihaja decembrski čas obdarovanj in tudi na tem področju ste zaznali poslovno priložnost, saj ste za podjetja ustvarili ponudbo spletnih daril. Za kaj pa gre pri tem projektu?
Z vsakim mnenjem NIJZ-ja zaznavamo vse manjše zanimanje za organizirane dogodke podjetij, kljub temu da pri naših dnevnih obiskovalcih tega strahu ne zaznavamo v takšni meri. Za Minicity so decembrska obdarovanja zaposlenih v podjetjih in božične predstave pomemben vir prihodkov, prav tako pa so leta, ko otroci verjamejo v Božička ali Dedka Mraza, omejena na 6 do 10 let, zato je vsak izpuščen obisk dobrega moža prikrajšanje za otroka. Zato smo se vnaprej pripravili in podjetjem, ki ne bodo želela združevanj zaposlenih v večjem številu, četudi bodo ta dovoljena, ponudili interaktivna božična obdarovanja preko spleta, z uporabo orodja Zoom. Tako bomo pod sloganom »Ne vzemimo otrokom Božička« podjetjem dali možnost, da nadaljujejo tradicijo obdarovanj otrok zaposlenih na koroni prilagojen način in potrudili se bomo, da bomo pričarali nepozabno vzdušje.
Pa tudi to še niso vsi vaši projekti – imate namreč tudi družinski popotniški blog 2many4granny, kjer kot ljubitelji potovanj objavljate zapise in nasvete, kako potovati z otroki. Ali pri tem sodelujete tudi s kakšno blagovno znamko?
2many4granny je podobno kot MyNanny nastal evolucijsko. Z Miho imava tri otroke in skupaj z dvema otrokoma, ki ju ima Miha iz prvega zakona, naša družina šteje kar sedem članov, če pa k temu občasno dodamo še varuško, se številka povzpne na osem. Z možem sva oba popotnika po duši in verjetno je to tudi največje zasebno lepilo med nama. V seštevku sva prepotovala že več kot 70 držav, najini otroci pa so bili že na Tajskem, v Indoneziji, na Šrilanki, Maldivih, v Kostariki, Panami, Egiptu, Zanzibarju, če naštejem samo nekaj najbolj eksotičnih. Delava, da potujeva, in zdaj sva se odločila, da bova del svojih doživetij prenesla tudi najinim sledilcem, predvsem pa pomagala vsem, ki se potovanj z otroki bojijo in s tem po nepotrebnem zamujajo doživetja in izkušnje, ki jih ta prinašajo. Ni pa to samo popotniški blog, saj želiva deliti tudi našo družinsko dinamiko, prepleteno s poslovnim delom in športom, ki je pri nas zelo prisoten. Sama sem 16 let jahala, trenirala preskakovanje ovir, in športni duh mi je ostal vse do danes, ko veliko tečeva, kolesariva in plavava, redno pa obiskujeva tudi fitnes.
Seveda je želja, da sodelujeva z blagovnimi znamkami, a le s tistimi, v katere osebno verjameva in stojiva za njihovo kakovostjo in ponudbo oziroma so z nami že nekaj let. Ne verjamem namreč v skakanje z ene na drugo znamko, saj poročanje ni pristno in ljudje to vedo, sploh tisti, ki naju poznajo, vedo, kaj je pri nas doma, kaj uporabljamo in česa ne maramo. Finančno pa je cilj manjši, zadovoljna bova, če si bova skozi promocijo znamk, ki so »naše«, pridobila del sredstev za še kakšno potovanje, ki si ga drugače s tako veliko družino ne bi mogla privoščiti.
Imate tako blog kot tudi vlog. Ali tudi vi opažate, da priljubljenost videa le še raste v primerjavi s pisano besedo? Koliko ogledov npr. beleži vaš največkrat ogledani video?
Videi imajo precej večje dosege kot slike in pisana beseda, zato se prilagajava tem trendom. Lahko se pohvaliva, da že v samem začetku na družbenih omrežjih dosegava več kot 200.000 prikazov tedensko, videi pa dosegajo tudi prek 2.000 ogledov. Za dober mesec star blog oziroma vlog so to lepi rezultati brez vloženega evra v boostanje. Načrtujeva, da bova v prihodnje količino in kakovost videov še povečala, se pa sproti učiva in razmišljava, kar terja svoj čas.
Ste si sicer letos kljub negotovim razmeram uspeli privoščiti kakšno potovanje s svojo družino?
Seveda smo, samo malo bližje. Z Miho sva si privoščila potovanje v Mehiko in se vrnila 14 dni pred zaprtjem, nato pa smo poletni dopust preživeli na hrvaški obali, kjer imamo prikolico. Avgusta smo nekaj dni izkoristili za prvo potovanje z letalom in obiskali Kalabrijo ter septembra z avtodomom še Toskano. Ni enako kot potovanja na eksotične destinacije, a našo popotniško žilico smo zadovoljili. Trenutno pa načrtujemo potovanje v Španijo, kamor odpotujemo prav na dan, ko bom pred tem dopoldne, upam, pretekla moj prvi maraton. Če bodo razmere dopuščale, načrtujemo potovanje na Kubo čez božične in novoletne praznike, za prihodnje leto pa imamo že ogledanih kar nekaj destinacij, ki jih seveda lahko spremljate na 2many4granny.
Vaša družina je precej številčna, kot ste omenili, imata z možem Miho, ki je tudi vaš poslovni partner, skupaj tri otroke, on pa ima od prej še dva, s katerima prav tako preživljate veliko časa. Priložnosti za različne dogodivščine in pripetljaje je tako ogromno ... Nam morda lahko zaupate kakšno anekdoto iz »lockdowna«, ko ste skupaj preživljali še več časa kot običajno? Ste v tem času prišli do kakšnega pomembnega družinskega spoznanja?
Pomembno spoznanje je bilo, da je najina poslovna povezanost v Minicityju in pri MyNanny odlična stvar, spoznala pa sva tudi, da morava razdeliti vire prihodkov in jih bolj razpršiti, zato sva še več časa vložila v razvoj Mihovega novega podjetja Lab4Pay in tudi nadaljevala z idejo mojega družinskega vloga 2many4granny. Obenem pa nas je korona povezala na nov način, saj sva ugotovila, da sva drug drugemu edina prava opora v težkih časih in da razen eden drugega nimava nikogar. Še bolj kot kdaj prej sva cenila najino »desno« roko, varuško Uršo, ki je nesebično sprejela povabilo preselitve k nam za ves čas »lockdowna«, saj prehajanje iz njenega v naš dom ni bilo mogoče. Brez njene pomoči se novi projekti v koroni ne bi »rodili«. Spoznala sva še kreativno plat najinih otrok, ki so z Uršo in malo z nama v teh posebnih dneh ustvarili nore količine risbic, slikanic, lastnih knjigic in pravljic, me premagali v spominu in igri »človek, ne jezi se« ter me naučili kar nekaj novih pesmic in plesov. Kakšne posebne anekdote sicer nimava, sva pa si pri vseh otrocih doma toliko dni skupaj z veseljem »privoščila« delo in pobeg od doma v delovno okolje. (smeh)
Ali menite, da vam je družinske in poklicne obveznosti lažje usklajevati, ker ste sami sebi svoj šef in sta z možem oba vpeta v Minicity in tudi druge projekte? Kdaj je to prednost in kdaj potencialna slabost?
Zagotovo je prednost, da si čas razporejam sama. Kot pravijo, »we work hard, we play hard,« zato delam večino dni od 8. do 18. ure, nato pa si čas za družino vzamemo na dopustih, ki po dnevih zagotovo precej presegajo tisto, kar bi mi pripadalo v redni službi. Ne smem pozabiti na našo zlato varuško Uršo, ki mi pomaga, da lahko zdržim naporen službeni tempo, in obenem nudi otrokom varno in družinsko ozračje tudi, ko naju z Miho ni doma. Glavna slabost je gotovo to, da je breme in odgovornost v svojem in dodatno še družinskem podjetju veliko večja kot pri redni zaposlitvi. Odgovornost za sodelavce, načrtovanje prihodkov in odhodkov, predvsem pa odvisnost obeh staršev od skupnih projektov, pa se je v koroni pokazalo kot dodatna slabost.
Si pri vseh teh obveznostih sploh kdaj uspete najti čas le zase? Ali tega sploh potrebujete?
Vsak potrebuje čas zase in jaz nisem nobena izjema. Ker sem zelo organizirana in vem, da je usklajenost zasebnega in službenega življenja pomembna za uspehe na poslovnem področju, si vzamem in načrtujem tudi čas zase. Športno sem aktivna 5- do 6-krat tedensko, večinoma zjutraj, ko ostali še spijo, vzamem si čas tudi za savno, frizerja in kozmetičarko, z možem pa vsako leto za krajši čas skočiva tudi na samostojno potovanje brez otrok. Moram pa povedati, da kot podjetnica dela ne jemljem kot službo, saj mi je res v veselje, tako da je čas zame dostikrat tudi kavica s poslovnim partnerjem ali sestanek z ekipo, saj me te stvari prav tako izpolnjujejo.
Glede na to, da se pogovarjava za revijo SaMMozavestno, naj v tem duhu tudi skleneva pogovor. Kaj za vas pomeni samozavest? Kako pomembna je v poslovnem svetu? Kdaj se sami počutite najbolj samozavestno?
Zanimivo je, da je veliko uspešnih žensk, vključno z menoj, na zunaj zelo samozavestnih, v sebi pa polnih dvomov in strahov. Menim, da so ravno ti strahovi in notranja nesamozavestnost tisto, kar nas naredi uspešne, saj se vedno ženemo preko svojih meja. Samozavest zame tako pomeni, da sem zadovoljna in pomirjena s svojimi dosežki, z dejanji in občutki, ker pa imam svoje standarde do sebe postavljene zelo visoko, se res samozavestno počutim le, ko dosežem nek nov cilj, uspeh. Mislim, da sem s tem tudi odgovorila, koliko je samozavest res pomembna v poslovnem svetu. Podjetniki opažamo, da je koristna predvsem realna samozavest, in ne tista lažna, ki vam morda prinese dobro službo, ne sledijo pa ji rezultati.
Članek je bil izvorno objavljen v prilogi Marketing magazina, SaMMozavesto. Revijo lahko prenesete tu: Prenesi SaMMozavestno.