iz revije SaMMozavestno: »Pisanje ima zame terapevtski učinek«
Maja Golob je soustanoviteljica marketinške agencije Spago, katere poslanstvo je, da ambicioznim podjetjem pomagajo graditi dolgoročne odnose s strankami, zaposlenimi in skupnostjo, v korist in dobro vseh.
Simona Kruhar Gaberšček
osebni arhiv, Manca Birk
Prepričana je namreč, da lahko marketing dejansko prispeva k boljšemu svetu, o čemer piše tudi v svoji drugi knjigi Ne čakaj na stranke. V prvi knjigi Ne čakaj na vikend, ki je postala prava uspešnica, pa na podlagi lastne izkušnje z izgorelostjo naniza tudi nasvete, kako usklajevati poklicno in zasebno življenje. Tudi o tem smo se pogovarjali z mojstrico za direktni marketing, coachinjo in ljubiteljico pisane besede.
Za vami je precej razvejana poslovna pot. Dolga leta ste bili ključni člen Studia Moderna, kjer ste nazadnje vodili marketing za 11 trgov. Kakšne spomine imate na to obdobje? Do katerih največjih spoznanj ste prišli v tem času, ki ste jih pozneje s pridom uporabili tudi na samostojni podjetniški poti?
V Studiu Moderni sem začela svojo poslovno pot leta 1992, kot študentka, in tam preživela deset zelo dinamičnih let. V tem času je podjetje iz majhne pisarne z dvema mizama zraslo v največje podjetje za direktni marketing v Srednji in Vzhodni Evropi. Na to obdobje imam lepe spomine: bili smo mlada ekipa, uigrani, zagnani, polni entuziazma. Nič nam ni bilo težko in nič se nam ni zdelo nedosegljivo. Mantra mojega šefa, Sandija Češka, je bila »test, test, test«: če pristop ne deluje, ga zamenjaj, poskusi drugače. To je bila tudi največja popotnica zame, ko sem stopila na samostojno podjetniško pot: pogum in zaupanje, da se bom znašla v vsaki situaciji.
Direktni marketing ste torej imeli v malem prstu, saj je Studio Moderna veljal za pionirja na tem področju ne le v Sloveniji, ampak celotni regiji nekdanje Jugoslavije; s svojimi metodami pa je uspešno osvajal tudi druge trge Srednje in Vzhodne Evrope. Je bila torej odločitev, da ustanovite lastno agencijo, specializirano za direktni marketing, logičen korak v tej smeri?
Moja odločitev, da grem na svoje, je bila povezana z dvema dejavnikoma: prvi je bil ta, da sem spoznala Aca (Spasovića, op. p.) in prioritete so se mi čez noč postavile na glavo. Prej sem veliko potovala, živela nekaj časa tudi v tujini, potem pa si tega nisem več želela. Želela sem si upočasniti tempo in si ustvariti družino. Drugi dejavnik pa je bil, da sem imela drugačno vizijo razvoja podjetja kot lastniki: oni so želeli širiti infrastrukturo in preko nje tržiti lastne blagovne znamke, moja vizija pa je bila, da pridobljeni know-how in marketinško filozofijo, ki v središče poslovanja postavlja stranke, prenašamo drugim podjetjem, v druge panoge.
Agencijo Spago vodite s svojim možem Acom Spasovićem. Ali je po vaših opažanjih lažje imeti svoje podjetje, če imate ob svoji strani človeka, za katerega veste, da se lahko 100-odstotno zanesete nanj? Pri »zgolj« prijateljih namreč pogosto ni tako, saj so se marsikateri prijateljski odnosi, pa čeprav na videz še tako trdni, porušili, ko so ustanovili skupno podjetje.
Zagotovo. Zaupanje daje odnosom trdnost, podjetju pa stabilnost. Poleg tega sva midva komplementarna tako po načinu razmišljanja kot tudi po veščinah in to spoštujeva drug pri drugem. Fino je, če imaš partnerja za razmišljanje, ki ima drugačen pogled od tebe.
Kakšen bi bil vaš recept za uspešno vodenje družinskega podjetja in manevriranje med vsemi čermi, na katere naletite ob takšnem osebno-poslovnem razmerju?
Ja, v 18-ih letih sva šla skozi precej vzponov in padcev. Ampak če strnem, bi za uspešno vodenje izpostavila tri stvari: na prvem mestu je zaupanje, na drugem to, da sva v komunikaciji iskrena in sva tudi na razpotjih znala sinhronizirati vizijo, in na tretjem, da sva že na začetku jasno razmejila vloge in odgovornost, hkrati pa drug drugemu puščala dovolj prostora za osebno in profesionalno rast in razvoj.
Ste tudi poslovna jungovska coachinja in ste članica mednarodne coaching zveze ICF. Ali nam, laikom, lahko pojasnite, za kaj gre pri takšnem coachingu? Po čem se jungovski coaching razlikuje od »običajnega«?
Coaching je voden proces, partnerstvo, v katerem coach klienta z vprašanji vodi, da sam najde rešitve za svoje izzive. Klient je odgovoren za realizacijo, coach pa ga pri tem spremlja in podpira.
Jungovski coaching temelji na analitični psihologiji Carla Gustawa Junga. Poseben je v tem, da te do uvidov vodi skozi jezik simbolov, arhetipov in igro. S tem aktivira nezavedno, tisto, kar je skrito v nas, in to poveže z zavednim. V poslovnem svetu delujemo pretežno iz uma, zato so ta orodja še toliko bolj dragocena pri odkrivanju in premagovanju vzorcev, ki nas ovirajo ali zaradi katerih se vrtimo na mestu.
Kakšna je na podlagi tega, kar ste povedali, razlika med coachem in (psiho)terapevtom?
Coaching je usmerjen v prihodnost, na doseganje zastavljenih ciljev, medtem ko se psihoterapija osredotoča na zdravljenje in raziskuje preteklost v povezavi s sedanjostjo.
Kot pravite, podpirate vodje in ambiciozne posameznike, predvsem ženske na vodilnih mestih, na poti osebnega in poslovnega razvoja. Na kakšen način to počnete?
Hm, dobro vprašanje ... V bistvu gre za to, da ozavestijo svoj trenutni način delovanja in ga nadgradijo tako, da je bolj v sozvočju z njihovo naravo.
Predvsem v poslovnem svetu je naše delovanje zelo ciljno usmerjeno: osredotočimo se na doseganje rezultatov, pri tem pa pogosto pozabimo na uživanje v samem procesu ustvarjanja, na pot samo. V procesu klientke odkrijejo, da lahko vodijo tudi na ženstven način, nežno in s stilom, pa pri tem niso nič manj uspešne – nasprotno, svojo notranjo moč samo okrepijo.
Coachingu ste se v večji meri začeli posvečati po vaši izkušnji z izgorelostjo, ki ste je odkrito opisali v svojem knjižnem prvencu Ne čakaj na vikend. V knjigi ste napisali, da vas je do nje privedla nenehna dirka s časom in dokazovanje, za zmorete in znate vse. Če zdaj gledate za nazaj, zakaj menite, da se niste že pred kolapsom znali zazreti vase in ustaviti konje?
Zato, ker sem bila usmerjena navzven, ne vase. Imela sem zelo visoka pričakovanja do sebe in bila storilnostno naravnana. Če dvajset let deluješ v poslovnem okolju, ki se osredotoča na rast in nenehno iskanje izboljšav, se to zapiše v tvoj DNK. Virus se širi, dokler ne zablokira delovanja sistema. In potem je potreben reset. Tako kot pri računalniku.
Maja Golob med podpisovanjem knjižne uspešnice Ne čakaj na vikend (Foto: Tomaž Zupan)
O izgorelosti se zadnja leta veliko govori tudi v Sloveniji, saj se je čedalje več posameznikov na vodilnih položajih pripravljeno izpostaviti in spregovoriti o tej pereči problematiki. Zakaj menite, da je to postala takšna bolezen našega časa? Zakaj toliko ljudi teži k perfekcionizmu; zakaj si želimo biti popolna mama, žena, vodja ... in zakaj, še posebej ženske, ne uspemo doumeti, da sveta ne bo konec, če bomo nekaj naredile le dovolj dobro?
To je problem sistema, sodobne materialistične družbe, ki je izrazito storilnostno naravnana. Tempo življenja je hiter, konkurenca povsod močna. Če hočeš preživeti oziroma uspeti, moraš biti boljši, vedno korak pred konkurenco. Tekma s kakovostjo se nikoli ne konča ...
Poleg tega smo ženske po svoji naravi skrbnice: izpolnjuje nas, ko skrbimo za svoje otroke in jih vidimo srečne, smo sočutne, rade pomagamo, se razdajamo doma in v službi, prijateljem, potrebe drugih pa postavljamo pred svoje potrebe. Čas je, da na prvo mesto prioritetne lestvice postavimo sebe.
Kako ste sami prebrodili izgorelost? Kaj vam je v tem težkem obdobju najbolj pomagalo?
Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana ekonomistka, zato sem tudi k temu izzivu pristopila na ta način: z osebno inventuro in SWOT-analizo. To je bil prvi korak, kognitiven. Spremembe so sledile tudi v podjetju: prenovili smo procese, se poslovili od nekaterih naročnikov ... Nadaljevala sem z raziskovanjem sebe, bolj v globino, v ozaveščanje in sprejemanje svojih najtemnejših delčkov, omejujočih prepričanj, vzorcev in svoje sence, kot bi rekel Jung, oziroma tistega, kar pri sebi zanikamo in projiciramo na druge.
Brez podpore družine, predvsem partnerja, pri tem seveda ne bi šlo. Ko bi ga prej poslušala, bi mogoče bilo drugače. (smeh) Zelo sta mi pomagali meditacija in samorefleksija, predvsem v obliki dnevniških zapisov. Postala sem bolj pozorna na svoja čustva, odzive, ki so jih v meni sprožali dogodki, in vse to tudi zapisovala. Pisanje ima zame terapevtski učinek.
Prvi knjigi je nato sledila še druga z naslovom Ne čakaj na stranke, v kateri ste se osredotočili na odnose med podjetjem in njegovimi strankami. Vzpostavljanje odnosov s strankami je namreč proces, ki se pravzaprav nikoli ne konča. Zakaj toliko podjetjem spodleti pri zadnjih korakih, ponakupni izkušnji, ki lahko poruši celotno razmerje, ki se je vzpostavljalo toliko časa?
Spodleti tistim podjetjem, ki se grajenja odnosov s strankami ne lotevajo od znotraj navzven, pri zaposlenih, temveč površinsko, z avtomatizirano komunikacijo s strankami. Vrednote ostanejo zapisane le na papirju ali na spletni strani, zaposleni pa jih ne ponotranjijo in ne živijo pri svojem delu oziroma stiku s strankami.
V knjigi opozarjate tudi na odgovornost, ki jo ima marketing do družbe na splošno, o čemer se v marketinškem svetu več govori šele zadnja leta. Prepričani ste, da lahko marketingaši pomagajo spremeniti svet na bolje. Na kakšen način lahko to storijo?
Marketingaši so skrbniki vrednot v podjetjih: skrbijo za to, da te ne ostanejo samo zapisane na papirju, temveč da jih zaposleni živijo. S svojo kreativnostjo in znanjem sodelujejo pri razvoju izdelkov: s svojimi idejami lahko vlivajo na to, da so ti trajnostno naravnani. Z oglasnimi sporočili oblikujejo vedenje in navade potrošnikov: zakaj ne bi marketinškega proračuna uporabili tako, da bi ljudem pomagali sprejemati boljše, bolj zavestne in trajnostno naravnane odločitve, ki izboljšujejo njihovo kakovost življenja? Lahko zasnujejo iniciative, ki povezujejo podjetja z vladnimi in nevladnimi organizacijami ter širšo skupnostjo. Marketingaši imamo znanje in moč, da spreminjamo svet na bolje.
Trajnostno vedenje podjetij je pod vedno večjim drobnogledom javnosti, saj potrošniki v dobi spletnih in družbenih medijev zlahka bojkotirajo njihove izdelke ali storitve, če menijo, da jih zgolj zavajajo. Ali menite, da se lahko vsako podjetje začne obnašati bolj trajnostno in spremeni svoje procese, ki bodo prispevali k boljšemu svetu?
Ja, resnično verjamem, da lahko čisto vsako podjetje, še več: čisto vsak posameznik v podjetju na svoj način prispeva k bolj trajnostnemu načinu poslovanja in življenja. Dobri zgledi vlečejo, pravijo.
Zanimiv je tudi vaš koncept marketinga od srca do srca, katerega bistvo je, da v življenje ljudi prinaša vrednost in jih navdihuje, da delajo dobre stvari za druge ljudi. Je to prihodnost marketinga?
Če mene vprašate, je to prihodnost družbe nasploh. Vsaka družba je sestavljena iz odnosov. Tekmovanje, izkoriščanje, polarizacija, diskriminacija, ločevanje nas več kot očitno niso pripeljali nikamor. Celotna situacija s korono je v mojih očeh katalizator za posameznika in družbo: da ozavestimo, kje smo, kako živimo in kam nas vse to vodi. Verjamem, da je moč v povezovanju, sodelovanju, spoštovanju različnosti. Če odnose gradimo na sočutju in ljubezni, bo tudi v svetu zavladala ljubezen.
Obdobje ustavitve javnega življenja zaradi širjenja novega koronavirusa, ki se je začelo sredi marca, je združilo ljudi in na dan je prišla njihova solidarnost in pripravljenost pomagati ranljivejšim skupinam. Tudi podjetja so se hitro odzvala in pomagala svoji skupnosti. Bi lahko v tem primeru govorili o marketingu od srca do srca?
Podpiram vse tovrstne iniciative. Je pa seveda vprašanje, kakšen je resničen namen v ozadju: ali gre za iskreno solidarnost ali le za enkratno dejanje in izkoriščanje priložnosti z namenom priti do poceni publicitete. V zadnjem primeru seveda ne moremo govoriti o marketingu od srca do srca.
Ali menite, da se bo takšna solidarnost obdržala tudi zdaj, ko je očitno, da virusa nismo premagali, temveč nas ogroža še v večji meri?
Verjamem, da se bodo podjetja bolj povezovala med seboj in s skupnostjo. Pa ne le zaradi korone, temveč zato, ker so modeli delovanja, ki temeljijo na sili in ustrahovanju, preživeti in ne delujejo. Kot družba lahko prosperiramo le, če bomo znali poskrbeti drug za drugega.
Kaj je sicer vam prinesel čas koronavirusa? Kako ste se soočali z njim tako po poslovni kot tudi po družinski plati?
Čeprav je bilo na trenutke naporno biti skupaj 24 ur na dan, smo kot družina dobili dragocen čas, da se še bolje spoznamo in povežemo, za kar sem neizmerno hvaležna.
Kot vsa podjetja, smo bili tudi v Spagu pahnjeni iz cone udobja: prenovili smo poslovni model in oblikovali nekaj spletnih produktov – izobraževanj in delavnic. Sama pa sem letošnje leto izkoristila za pridobivanje mednarodne akreditacije za coaching timov – tako bomo lahko podjetja in njihove zaposlene podprli, da ostanejo povezani in učinkoviti ne glede na dogajanje in spremembe v zunanjem okolju.
Ko sva se nazadnje pogovarjali, ste mi zaupali, da svojih pisateljskih ambicij še niste izčrpali, saj izjemno radi pišete. Kako poteka vaš proces pisanja? Imate kakšen postopek, ki vam preprečuje zavlačevanje, s čimer se borijo številni pisci?
Skrivna formula – vprašanje za milijon dolarjev. (smeh) Pri prvi knjigi sem pisala po navdihu, vse, kar je letelo iz mene. Šele potem sem vse to zložila skupaj v strukturo, poglavja. Druge knjige sem se lotila bolj projektno: pripravila sem vsebinsko zasnovo, za pisanje sem imela rezervirane petke, se pa tega nisem držala kot pijanec plota. Ko dobim idejo, tekst pač zapišem. Ker je založnik naše podjetje, nimam določenega roka, ki bi me omejeval. In ja, tu sem kar precej zavlačevala in prestavljala datum izida. Zdi se mi, da je šele zdaj tema resnično aktualna.
Sem pa našla formulo proti zavlačevanju: vsako jutro napišem tri strani. Pišem po občutku, kar koli pač pride ven. Brez scenarija. Brez vnaprej pripravljene teme. Zelo zanimiv proces, priporočam vsakemu kot obliko samorefleksije.
Že morda veste, kateri tematiki boste posvetili svojo naslednjo knjigo? Katera področja vas še tako zanimajo, da ste pisanju o njih pripravljeni žrtvovati še marsikatero neprespano noč?
Ja, naslov že imam: Ne čakaj na .... no, ne bom še razkrila. Lahko pa povem, da bo spet namenjena ženskam. Me pa zanima še veliko področij, predvsem s področja medčloveških odnosov. Kako spletamo te odnose, pa je odvisno od tega, kakšen odnos imamo do sebe.
Glede na to, da se pogovarjava za revijo, ki se imenuje SaMMozavestno, naj vas za konec vprašam še, kdaj se vi sami počutite najbolj samozavestno; kdaj imate občutek, da ste lahko kos vsakemu izzivu in da boste zlahka dosegli zastavljene cilje?
Najbolj samozavestno se počutim, ko sem v sozvočju s seboj in svojimi vrednotami. Ko poslušam svoj notranji glas, intuicijo, in ji sledim. Takrat se čudežno vse poklopi, zgodijo se na-ključja, ki to niso, na pot ti pridejo pravi ljudje in odprejo se prave priložnosti. In zgodi se čarovnija.
»Marketingaši imamo znanje in moč, da spreminjamo svet na bolje,« je prepričana Maja Golob. (Foto: Nejc Lasič)
Članek je bil objavljen v jesenski prilogi SaMMozavestno, ki jo lahko na svoj računalnik ali telefon prenesete tukaj.
Urednikov izbor
