Bo 50 Cent poslej 20 Cent?
Pravijo, da so se na tokratnih, že spet zgodovinskih volitvah v ZDA (pridevnik, ki ga novinarji in komentatorji radi pripišejo vsakim volitvam čez lužo), številni slavni in bogati temnopolti Američani opredelili za najpomembnejšega slovenskega zeta.
Janja Božič Marolt
In to čeravno so ga dva tisoč šestnajstega izvolili pretežno beli moški, pozabljeni od vseh, zapostavljeni in prezrti. 50 Cent, z nekaj deset milijoni prodanih albumov, osvojenimi grammyji in glasbenimi nagradami najvišjega ranga, naj bi bil proti demokratu Bidnu zaradi njegovih načrtov za zviševanje davkov bogatim in raje za Trumpa, kot da bi postal 20 Cent, je bilo brati.
Moje prvo večdnevno glasbeno srečanje s 50 Centom je bilo pred dobrimi petnajstimi leti, ko smo med počitnicami v tujini z družinskimi prijatelji najeli opremljeno hiško, ki jo je ostareli Britanec v sezoni dajal v najem in si tako dobesedno obogatil upokojensko užitkarjenje na privlačni lokaciji, ravno prav oddaljeni od turističnega vrveža. Ne spomnim se, da bi nam kar koli manjkalo, nasprotno, očitno je imel tudi vnuke, ker so njihove napihljive igrače tudi mojemu petletnemu sinu nekajkrat krajšale čas.
Komu od lastnikovih sorodnikov ali morda celo njemu samemu je šla zahvala za kup CD-jev, nismo nikogar vprašali. Med vsemi se je prav pri vrhu našel CD takrat res popularnega Jacksona s komadom P.I.M.P., ki se je vrtel najmanj dvakrat, pa tudi do petkrat, vsak dan po kosilu. Ko so ostali počivali po svoje, sem uspavala sina, ki si je, ne da bi takrat razumel besedilo, izbral prav ta komad, ob katerem se je zazibal v popoldanski spanec. Pregrešno! Nerazumljivo!
Babice in vzgojiteljice bi se križale, nad mano seveda, če bi vedele, v kakšne črne globine sem spuščala otroka. Prijateljica, s katero smo dopustovali, sicer učiteljica prvčkov, je imela svojo razlago: kaj pa otrok ve, sliši samo ponavljajoče se umirjene takte rapa, kar je podobno kot pri Telebajskih. In glej ga zlomka, sem se spomnila, res, starejša hči je v vrtcu spoznala ponavljajoče ritme Telebajskov iz rožnatih višin. Kakšne posledice ima ta glasba (tudi Telebajskova naslovna pesem je bila na vrhu lestvice britanskih singlov) na moja otroka, težko sodim in v tem kontekstu ni pomembno. Sta pa oba pogosto v družbi temnopoltih in rožnatih, barva kože ali spolna usmerjenost sploh ni in nikoli ni bila predmet debate, bolj kot smo pisani, bolj je normalno. Kot za vsakega zdravorazumnika današnjega časa.
Dosedanje analize ameriških volitev niso potrdile niti ovrgle raperjevega vpliva na zmago Bidna oziroma poraz dosedanjega sevniškega zeta. Zdaj je to že jasno, zdaj nimamo na voljo le rezultatov vzporednih volitev, v katerih še niso prešteti glasovi predčasnih in volitev po pošti v najbolj odločilnih državah. Predsednik Pahor je menda čestitke za zmago prejemal že v prvem krogu zadnjih volitev, čeravno sta se v drugi krog s tesno razliko uvrstila s tekmecem Šarcem, na javni televiziji pa so ga na osnovi zgrešenih vzporednih volitev razglasili za zmagovalca. Ni mu moglo biti enostavno sprejeti resnice in še dva tedna teči do zmage.
V ZDA je preštevanje glasov trajalo skoraj ves teden, iz dneva v dan je postajalo bolj jasno, da je bilo pogumno tviteraško voščilo z vrha Slovenije resnično skok v prazen bazen. Morda je premier vendarle pozabil, da vzporednih volitev ni delala Mediana. V zagovor svojim kolegom čez lužo moram zapisati, da so bili rezultati tistih, ki so napovedovali tesen rezultat, v naših krajih spregledani ali, bolje rečeno, niso bili množično objavljani v tradicionalnih medijih; več in pogosteje smo lahko gledali, brali in poslušali o visoki prednosti demokratskega kandidata.
Milo rečeno, bila sem začudena. In besna. In žalostna. In prizadeta kot raziskovalka. Sploh ni dileme, da so nekatere raziskave proizvajale napačne rezultate, napačne na isti način kot že leta dva tisoč šestnajst, ko so podcenile Trumpa in tokrat dajale visoko prednost Bidnu. Iz taistih in večine teh raziskav so tudi upoštevali vhodne podatke za modeliranje, ki so jasno da nepravilno napovedovali, kar je v zadnjih letih pogost pojav, saj napačni vhodni podatki lahko dajo le še bolj napačne izhodne rezultate. Ampak, nekatere raziskave, pod katere so se podpisovali Trafalgar Group, Rasmussen in Selzer & Co, so bile zelo blizu končnemu rezultatu. Celo moji kolegi iz Kanade so dajali 98 % možnosti Bidnu in 96 % Trumpu, pri čemer so imeli še en mesec pred volitvami 6 % neodločenih. Prav tako so pravilno napovedali, da bo Trump dobil med volivci na volilni dan in Biden med predčasnimi volivci in tistimi po pošti, da je bilo doslej gospodarstvo odločilna tema in da bo to tokrat covid-19.
Raziskovalci so bili tudi tokrat orodje v rokah medijev. Mediji so tisti, ki iz raziskovalcev lahko naredijo zvezde ali pa jih sklatijo z neba. Mediji lahko naredijo to z vsem, kar leze in gre. Tudi z vsem ostalim, kar se sploh ne premika.
50 Cent ni uspel prepričati večine temnopoltih, ki so volili za Bidna. Trump bi bistveno močneje izgubil, če bi imeli možnost voliti upravičenci iz Slovenije, podobno kot drugje v Severni in Zahodni Evropi. Zanj je javnomnenjsko podporo izreklo dobrih petnajst odstotkov vprašanih, še malo manj pa se jih strinja, da je z vlogo prve dame Melania koristila k vlogi in ugledu Slovenije v svetu (vir: Mediana, pro bono, november 2020). Kako obrobna je vloga raziskovalcev javnega mnenja in kako presneto vplivna je vloga medijev.
Članek je bil izvorno objavljen v tiskani reviji Marketing magazin, december 2020, #474. Revijo lahko naročite na info@marketingmagazin.si.