Potrošnik sem – in ponosen sem na to!
»Kupujem, torej sem« je že zdavnaj postal vodilni motiv zahodne, potrošniške družbe. Toda s tem, ko se ljudje začenjajo zavedati posledic svojih nakupnih odločitev, ekoloških in etičnih, se spreminjata tudi narava in razmišljanje zahodnega potrošnika.
Lea Stanković
V tem in takšnem svetu pa je še vedno veliko tistih, ki so željni potrošnje in nakupovanja ter potrjevanja samega sebe in svoje identitete preko blagovnih znamk. Kitajska predstavlja družbo, ki postaja obsedena s potrošnjo, prizadevanje za status, življenjski slog, identiteto in samozavedanje pa hrani potrošniško družbo – in obratno.
Morda nas je nekoliko manj kot Kitajcev, toda v državah v razvoju, ki same po sebi niso gospodarske sile niti niso del Evropske unije, kot je Srbija, je odmerek potrošniške lakote precejšen in to kljub relativno nizki povprečni plači v primerjavi z drugimi državami v regiji (povprečna plača je v letošnjem juniju znašala 53.633 dinarjev neto oziroma 455 evrov). Ta lakota je kriva za vrste pred Starbucksom v Beogradu, čeprav lahko tudi drugje najdete vse od hladno varjene (cold brew) do turške kave, postrežene z ratlukom. Odgovorna je tudi za to, da je bila otvoritev Zarine trgovine v Beogradu ena od najuspešnejših v Evropi.
Ker nismo velik trg in pretirano privlačni za svetovne blagovne znamke, ko gre za njihovo širitev, do nas nekaj pride šele, ko je največja vročica že mimo, ljudje pa se pritožujejo, da kakovost izdelkov in njihove cene niso enake kot v tujini, kar pa ne preprečuje potrošniške histerije in evforije. Tako je bilo vsaj, ko so k nam prišli Ikea, Lidl in H&M.
Vse to je sindrom stradanja potrošnikov, ki se zgrinja nad nas! Saj veste – zbrali ste denar, pripravljeni ste ga potrošiti, vendar se morate močno potruditi, da dobite, kar si želite. To, kar si želite, ni preveč prestižno, morda niti ni drago, ampak vam je – zaradi države, v kateri živite – nedostopno! To ne velja samo za izdelke široke potrošnje, temveč tudi za različne digitalne storitve, ki so dostopne povsod razen pri nas. Uporabniška izkušnja – grozna, toda komu je to sploh mar na tako majhnem trgu.
Na primer, iPhone lahko v Srbiji uradno kupite pri mobilnem operaterju šele od konca leta 2014. Ta dan smo z veseljem pričakali, pri čemer pa nam AppStore še vedno ni na voljo! Da bi lahko zapravljali denar na AppStoru, moramo nekoga prositi, da nam kupi darilno kartico za AppStore, ali pa svojo napravo registrirati z vpisom podatkov nekoga iz države, ki ima to podporo zagotovljeno, seveda vključno s podatki njegove plačilne kartice.
Kako težko mi je šele govoriti o Spotifyju! Še težje pa je to zagotovo domačim izvajalcem, ki imajo posamezno več kot milijon prenosov svojih pesmi in potencial za še veliko več, če bi bila ta storitev pač v Srbiji (in regiji) sploh na voljo. Namesto da bi novo glasbo odkrivali s pomočjo Spotify Discoveryja, smo žrtve YouTubovih trendovskih posnetkov in predlagalnika naslednjih pesmi ter seveda tudi oglasov, ki se predvajajo med njimi. O Uberju prav tako lahko le sanjamo, pri čemer moramo upoštevati, da niti njihovega lokalnega ekvivalenta Car:Go nismo dočakali s prav odprtimi rokami.
In tako smo, kljub temu da ne potrebujemo več vizumov za Evropsko unijo in imamo veliko blagovnih znamk skoraj pred pragom, nenehno v stanju potrošniškega poželenja. Morda še nismo dosegli višjega stanja zavesti, ko bi nam bilo mar za planet, a sem prepričana, da niti zahodni potrošniki še niso prišli daleč – saj so njihove etične izbire pravzaprav samo dražje odločitve, ki kupujejo mirno vest. Nenazadnje so otvoritev ljubljanskega Primarka pospremili neobičajna gneča in avtobusi iz Zagreba; spomnite pa se tudi, da se je pred dvema meseca največji Primark odprl v Birminghamu v Angliji! Ljubkovalno poimenovan »primarni« je magnet za turiste iz tega dela Anglije in popolna senzacija v središču mesta.
V letu 2019 morda poskušamo nadzorovati količino stvari, ki jih imamo, se izogibati plastiki in upoštevati poreklo izdelkov, toda potrošniška lakota je še vedno prisotna. Zdi se, da je na Vzhodu opaznejša kot na Zahodu, vendar se dejansko le drugače manifestira. Izdelki in storitve se še vedno kupujejo, samo da na enem koncu nova stvar pomeni statusni simbol, na drugem je to izdelek iz druge roke, na tretjem pa je to predmet, katerega proizvodnjo spremlja posebna pripoved, storytelling. Ne pustite se zavesti, da živimo v postpotrošniškem svetu – potrošništvo je še kako živo, le da se zdaj skriva za zadnjim cause célèbre, pa naj bo to skrb za ohranjanje planeta, pravični delovni pogoji za delavce iz tretjega sveta ali pa superživila.
Kolumna je bila prvotno objavljena v septembrski, 460. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na info@marketingmagazin.si.
Urednikov izbor
