Oštir
Kolumne

Zakaj nas je sram kopiranja?

Ni mi nerodno priznati, ampak od nekdaj uživam v spremljanju športne gimnastike. Ne do te mere, da bi ločil med dvojnim točem ali trojnim saltom z obratom za 360 stopinj, ali pa sploh vedel, ali to so gimnastične prvine.

Kako zmorejo človeško telo dodelati v vrhunski stroj za premagovanje gravitacije in izvajanje vratolomnih elementov. Z odprtimi usti spremljam moške na krogih ali parterju ter ženske na preskoku ali gredi. Kar počnejo, je res neverjetno!

A zadnje čase je razlog, da v gimnastiki uživam še mnogo bolj kot sicer, ena sama oseba – Simone Biles. Ne samo zaradi tega, ker dominira in se bo za vedno zapisala v zgodovino ne samo gimnastike, ampak športa na splošno, temveč zaradi tega, kar se lahko naučimo od nje. Bilesova namreč ni zgolj vrhunska športnica, ki premika meje mogočega, temveč dokaz, da se izpopolnjevanje lastnih veščin in znanja nikoli ne konča. Doslej je pobrala 23 zlatih medalj na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, pa to ni dovolj. 22-letnica je bila lačne zmage tudi letos v Stuttgartu, kjer jih je pobrala pet. V vsaki disciplini, kjer je nastopila, je zmagala. In ne samo zmagala – naravnost prevladala je! Konkurenco je uničila, razstavila na prafaktorje in bila boljša kot kadar koli doslej. Ne spi na lovorikah, temveč raste in se razvija. Postaja vedno boljša. In v tem bi nam morala biti zgled.

Letošnje svetovno prvenstvo v gimnastiki sem spremljal med službeno potjo na Kitajskem, zato mi je lekcija Simone Biles še toliko bolj odmevala. Zakaj? Ker se mi vedno bolj zdi, da smo na Zahodu lekcijo, ki nas jo uči, preprosto pozabili. Da smo postali družba, kjer je od skupnega ali našega lastnega napredka pomembno, da ščitimo lasten interes in status quo. Kjer sta inoviranje in izobraževanje postala posel, namesto večnega iskanja resnice ter osebne rasti in napredka. In to me žalosti.

Morda se vam bo zdelo neverjetno, a v inoviranju in napredku nas Kitajci danes prehitevajo po desni in levi hkrati. Nacija, nad katero smo leta in leta vihali nos, da nima nikakršnih originalnih idej in se ukvarja zgolj s kopiranjem idej, ki jih ustvarimo mi, danes ustvarja več od nas, izpolnjuje tehnologije in žene svet naprej, medtem ko nas hromijo patentne vojne, namenjene bogatenju odvetnikov in ohranjanju statusa quo. Razumem, da je spoštovanje intelektualne lastnine koncept, ki nam je zelo drag (pun intended), a zavedati se moramo, da je umeten, da nas kot kamen okoli gležnja vleče proti dnu in da ovira napredek, ki bi ga lahko ustvarjali skupaj. In je koncept, ki je umeten. Nenaravno je, da širitev znanja omejujemo s pravnimi okviri. A v civilizaciji, ki je razsvetljenski koncept univerze kot prostora za razpravo in delitev mnenj, uspela spremeniti v prostor za zadolževanje posameznikov in bogatenje elit, je to očitno nekaj normalnega.

In nenaraven je tudi zato, ker je koncept omejen samo na posel. Poglejte šport, denimo. Povsem normalno, celo pričakovano je, da posamezniki z največ znanja o veščini ali športu to znanje delijo z drugimi. In celo pričakujejo, da bodo njihovo znanje nadgradili in jih presegli. Trenerji so ponosni na uspehe svojih športnikov, se jih z njimi veselijo in pričakujejo, da bodo skupaj pridobljeno znanje delili naprej. Enaka zgodba je v glasbi, kjer najboljši glasbeniki kot pedagogi svoje znanje prenašajo na druge. Pa v borilnih veščinah. Akademiji. V zdravstvu smo celo vpeljali koncept mentorstva, kjer starejši kolegi znanje institucionalizirano prenašajo na druge. A v poslu smo se odločili, da se temu odpovemo. Da pridobljeno znanje institucionalizirano ščitimo. In to nas pri razvoju hromi in nas globalno postavlja v slabši položaj. Ne trdim, da bi morali začeti nenadoma zagovarjati plagiatorstvo kot način življenja, ampak zgolj to, da bi morali na kopiranje in izboljševanje kot način napredka razumeti vsaj malo drugače.

Ko je Simone Biles z zadnjo diagonalo na parterju, ki jo je končala s tretjim dvojnim saltom programa, osvojila še eno dodatno zlato medaljo na svetovnem prvenstvu v Stuttgartu, je le še potrdila svojo dominanco v svetu gimnastike. Letvico je znova postavila na povsem novo raven. A je ne bi mogla, če je ne bi pred njo prestavljali Svetlana Gorkina ali Nadia Comaneci. In če se ne bi učila od njiju. In temeljito analizirala Koeija Ochimuro v njegovi dominaciji mnogoboja. Ker v učenju od najboljših in njihovem oponašanju ni nobenega sramu. Kvečjemu je to podlaga, da smo skupaj lahko najboljši.

Kolumna je bila prvotno objavljena v  461. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na info@marketingmagazin.si.

Intervju

Monika Zajc
30. 11. 2024

Na naslovnici MM #521 je Monika Zajc, ki je pred letom dni prevzela vodenje digitalne…

Že od mladosti si vedno znova ponavljam: če sem dovolj pogumna, da začnem, sem dovolj pogumna, da uspem. Imam zelo enostavno strategijo, ki je vsaj v…

Hana Souček Martinc
30. 11. 2024

3. decembra bomo praznovali »ta veseli dan kulture«, mi pa smo se s Hano Souček Martinc…

»Kulturni projekti pogosto zahtevajo posebne pristope, ki vključujejo poudarjanje osebnega in estetskega vpliva. Ta vrsta komuniciranja se osredotoča…

Življenje z znaMMkami
25. 11. 2024

Rubrika Življenje z znaMMkami je ena najbolj branih v MM-u, zato jo objavljamo tudi na…

Najljubši oglaševalski slogan je: »Kaj bi mi brez domišljija.«

Naši avtorji