Ko homofobija zamegli pogled
Julijski Proglasi v tedniku Mladina so se osredotočali na družbeni problem homofobije. Svoj družbeno-kritični pogled je podalo pet oglaševalskih agencij. Njihovi predstavniki so nam pojasnili, kakšni uvidi so jih vodili do kreativnih rešitev.
Gašper Meden
»Ko smo v 80-ih letih prejšnjega stoletja začeli s projektom civilnodružbene demokratizacije (jugo)slovenske družbe, so bile pravice LGBT skupnosti skupaj z demilitarizacijo države v soju žarometov. Državo brez orožja smo hitro odpisali, za spolne kalupe in dušeče tradicije pa se je do nedavnega zdelo, da smo jih (vsaj načeloma) odpravili,« izhodišče julijskih Proglasov pojasnjujejo v Mladini.
Poudarjajo, da se v zadnjem obdobju prostor kulturne in spolne svobode zopet zapira, kar dokazuje povečano število nestrpnosti, verbalnih in medijskih napadov ter fizičnih obračunavanj s homoseksualci oziroma drugačno spolno usmerjenimi pri nas. Avtorji Proglasov so tako opozarjali, da za 21. stoletje to niso sprejemljive prakse.
Agencije AV studio, Pristop, Yin+Young, Atomik Studio in Grey Ljubljana so se v svojih rešitvah med drugim spomnile slovenske preteklosti, (ne)zaznavanje problematike ponazorili s slabovidnostjo in jo celo »zguglale«.
Netoleranca lahko zamegli pogled
»Običajen test vida smo simbolno uporabili za zaznavanje homofobije – glede na to, ali posameznik bere črke ali bere pomen črk. Same črke so zgolj orodje meritve, medtem ko pomen črk sproža čustev odziv, odvisen od lastnega pogleda na dojemanje spolne usmerjenosti ljudi. Netoleranca lahko hitro zamegli pogled …«
AV studio
Brez osebne intervencije ne bo dosti drugače
»Največji trik homofobije je, da ljudi prepriča v svojo »naravno« in »normalno« vpletenost v družbeno tkivo. Pri tem pa najbolj trdovratno tli v jeziku, znotraj katerega se iz navidezne neškodljivosti lahko hitro razplamti v dejanja bolečega odtisa. Zato smo za demonstracijo tega dejstva soočili spletno iskanje dveh izrazov, ki jasno izkazujeta stopnjo svoje razširjenosti in izražata spletno preteklost celotne družbe. Ob tem pa rezultat daje slutnjo, da tudi v prihodnosti brez naše osebne intervencije ne bo dosti drugače.«
Peter Zabret (Pristop)
Poklon pojmu, bi danes moral biti že davno samoumeven
»Proglas je v prvi vrsti poklon Ljubi Prenner, prvi slovenski transspolni osebi, ki je že v prejšnjem tisočletju pogumno in srčno živela svojo resnico. Upor Prennerjeve konvencijam je še danes inspiracija mnogim, ki morajo žal še vedno biti boj proti predsodkom. Sprejemanje drugačnosti je v slovenski družbi žal še vedno stvar kolektivne debate – in (ali predvsem) predsodkov večine. Naš proglas je zato poklon pokončni drži Ljube Prenner in poklon strpnosti, pojmu, ki bi danes moral biti že davno samoumeven, da o njem ne bi bilo potrebno ustvarjati proglasov. Vabi k razmisleku in upa na konstruktivno debato, predvsem pa na širše razpete roke sprejemanja »drugačnih« med nami.«
Grey Ljubljana
Trenutek resnice
»Predstavljajte si, da spoznate izredno zabavno, komunikativno in ambiciozno osebo, ki vas prevzame že s prvim vtisom, ki stresa šale iz rokava in za vsakogar najde pravo besedo, ki zna poslušati in prisluhniti, osebo s katero imata veliko skupnih zanimanj in ob kateri bi bilo že povabilo na kavo prava zabava in … je homoseksualno usmerjena oseba. Bi po zadnjem podatku nanj_o gledali drugače? Zakaj dejstvo, da je nekdo homoseksualno usmerjen, vpliva na to, kako ga kot družba sprejemamo? Nihče nima v sebi integriranega »gej radarja«, zato lahko predsodke ustvarjamo le z zavedanjem spolne usmeritve. Pa je to res dovolj močan argument, ki lahko zasenči vse drugo, kar on_a premore?«
Atomik studio
Majhna sprememba, velike razsežnosti
»Naš Proglas tokrat izhaja iz slovitega slovenskega filma, v katerem so bile dotične tri besede edina uteha za malega Petra v kaosu druge svetovne vojne. Že s spremembo ene črke pa ta stavek dobi popolnoma drugačne razsežnosti. LGBTQ+ skupnost je dandanes namreč deležna navideznega sprejemanja, ki pa je bolj legalno kot legitimno. Stereotipi in predsodki so še kako živi, pa čeprav so zaradi njene neizbežne hetero-normalizacije vse bolj subtilni ali prefinjeni. Tako lahko govorimo o t. i. prikriti ali »v celofan zaviti« homofobiji, ki LGBTQ+ skupnosti v opozarjanju na njeno diskriminiranost ponudi roko (ali v našem primeru robček), obenem pa je ne pozabi opomniti, da je v očeh večine (še) vedno tako ali drugače stigmatizirana. Je torej naš odnos do LGBTQ+ skupnosti enak bolj ali manj kilavi tolažbi, ki jo je bil sredi vojne vihre deležen mali Peter?«
Yin+Young